Nepopravljiva škoda
Spor zaradi knjižnice
Mestna občina Murska Sobota (MOMS) in občina Ljutomer sta pred kratkim vendarle sklenili poravnavo dolga, ki je nastal ob gradnji novega objekta Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti. Ta je vrata odprla že pred štirimi leti, a se zgodba o njenem financiranju še vedno ni razpletla. Po poplačilu dolga ljutomerske so štiri občine še vedno dolžne skupaj okrog 57 tisoč evrov. Pričakovati je, da bo soboška občina pri izterjavi tega dolga podobno uspešna, kot je bila v primeru ljutomerske.
Čaka pa jo še veliko trši oreh: kako pridobiti denar tudi od tistih občin, ki pogodbe o sofinanciranju sploh niso podpisale? K temu so bile pozvane, saj je bila gradnja knjižnice zamišljena kot regijski projekt, za katerega je polovični delež prispevala država, četrtino MOMS, preostalih 25 pomurskih občin pa naj bi si med seboj glede na število svojih prebivalcev razdelilo četrtino stroškov tega projekta, vrednega dobro milijardo takratnih slovenskih tolarjev. Z začetkom gradnje se je mudilo, saj je s kulturnega ministrstva prišel namig, da je to zadnji vlak, ki ga je še mogoče ujeti za zagotovitev polovičnega državnega deleža (od "kulturnega tolarja"), kasneje bi bilo mogoče računati na kvečjemu 20-odstotni delež.
Ker je bila knjižnica v hudi prostorski stiski in so inšpektorji tik pred selitvijo njen študijski oddelek zaradi posedanja objekta celo zaprli, je soboška občina tvegala in projekt zaključila, ne da bi si bila vsaj na papirju zagotovila finančno soudeležbo vseh občin. Opreme je bilo kupljene toliko, kolikor je bilo izterjanih sredstev, ostalo še vedno manjka. Radgonska občina se je v pogodbi zavezala le za plačilo 10 milijonov tolarjev, kar je tretjina zanjo izračunane vsote, tu pa so še tri občine, ki se niso zavezale k ničemur in od katerih zato najbrž tudi ničesar ne bo mogoče izterjati.
Kaj veljavni zakoni občinam v takšnih primerih nalagajo in česa ne, je odveč razpravljati, saj se v primeru financiranja delovanja(!) knjižnice, to je dolžnost dvanajstih občin z območja murskosoboške upravne enote, pokaže pa se tudi velika pomanjkljivost predpisov s tega področja, da namreč vanje niso vgrajeni učinkoviti mehanizmi, ki bi občine prisilili, da takšno dolžnost izpolnijo. Podobno velja za gradnjo. V razmerah, v katerih za izpolnjevanje obveznosti nihče ni nagrajen in za neizpolnjevanje nihče kaznovan, je sklicevanje na zakon brez pomena. Tudi razpravljanje o tem, kdo je imel s kom slabe izkušnje, ljutomerska občina s soboško, kot zdaj navajajo tam, ali pa nasprotno, ne vodi nikamor. Dejstvo je, razbrati ga je iz razprav o prihodnjih regijskih investicijah, da med občinami od primera knjižnice dalje ni več zaupanja v skupne projekte. Škoda, ki je nastala, je torej veliko večja od manjkajoče vsote.
vir: www.vecer.si
Ker je bila knjižnica v hudi prostorski stiski in so inšpektorji tik pred selitvijo njen študijski oddelek zaradi posedanja objekta celo zaprli, je soboška občina tvegala in projekt zaključila, ne da bi si bila vsaj na papirju zagotovila finančno soudeležbo vseh občin. Opreme je bilo kupljene toliko, kolikor je bilo izterjanih sredstev, ostalo še vedno manjka. Radgonska občina se je v pogodbi zavezala le za plačilo 10 milijonov tolarjev, kar je tretjina zanjo izračunane vsote, tu pa so še tri občine, ki se niso zavezale k ničemur in od katerih zato najbrž tudi ničesar ne bo mogoče izterjati.
Kaj veljavni zakoni občinam v takšnih primerih nalagajo in česa ne, je odveč razpravljati, saj se v primeru financiranja delovanja(!) knjižnice, to je dolžnost dvanajstih občin z območja murskosoboške upravne enote, pokaže pa se tudi velika pomanjkljivost predpisov s tega področja, da namreč vanje niso vgrajeni učinkoviti mehanizmi, ki bi občine prisilili, da takšno dolžnost izpolnijo. Podobno velja za gradnjo. V razmerah, v katerih za izpolnjevanje obveznosti nihče ni nagrajen in za neizpolnjevanje nihče kaznovan, je sklicevanje na zakon brez pomena. Tudi razpravljanje o tem, kdo je imel s kom slabe izkušnje, ljutomerska občina s soboško, kot zdaj navajajo tam, ali pa nasprotno, ne vodi nikamor. Dejstvo je, razbrati ga je iz razprav o prihodnjih regijskih investicijah, da med občinami od primera knjižnice dalje ni več zaupanja v skupne projekte. Škoda, ki je nastala, je torej veliko večja od manjkajoče vsote.
vir: www.vecer.si
