Binkoštno pokanje s pastirskimi biči
100 let že v Gančanih ohranjajo pokanje s pastirskimi biči
Na Binkoštno nedeljo, 19. maja, cerkev praznuje binkoštni praznik. Na ta dan so bile po slovenskih župnijah in škofijah posebne binkoštne svete maše in druge slovesnosti, kajti vse to je povezano tudi s starimi, a že pozabljenimi cerkvenimi običaji, kot je pokanje z biči.
Nekdanji etnološko - kulturni cerkveni običaj sopalop ali zaspanec, tako
imenovano pokanje s pastirskimi biči, se je danes ohranil le v župniji
in občini Beltinci. Legenda pravi, da so se nekoč pastirji, v času
binkoštnih praznikov, zbrali na travnikih in jasah, kjer so pasli
živino. Zakurili so ogenj, si pajali kruh z zaseko, pekli krompir,
koruzo ter se ob tem igrali razne pastirske igre - pocketiš. Ko so šli
zjutraj po vasi z živino na pašo, so na ves glas pokali z biči. Na
živino so med drugim pazili s pastirskimi pletenimi biči (korbači),
katerih pok se je slišal daleč naokrog.
Tistemu, ki je gnal živino zadnji, so mu rekli, da je sopalop, to pomeni, da je bil zaspanec, zato je moral za kazen poleg svoje, paziti še živino vseh drugih. »Zaspanec« je dobil kar vzgojno kazen, ponekod smo mu spletli venec iz kopriv in mu ga dali na glavo, ali pa je moral zaužiti šilce žganja.
Tako kot vsako leto doslej, so se tudi letos na Binkoštno nedeljo zbrali in vstali na vse zgodaj, že okoli 3. ure zjutraj »pastirji« in se peš odpravili v bližnji gozd po domače »Pišnjače«. Skrbno so bdeli nad tem, kdo bo prišel zadnji. Ta je postal sopalop ali zaspanec. V »Pišnjačah« se je zbrala pisana druščina jutranjih binkoštnih »pastirjev«. Pokali so s pastirskimi biči, poslušali jutranje petje ptic.
Ko so prišli na pokošeni travnik k 200-letni Tomaševi hruški, kjer so nekoč dedki še ročno pod debelo senco hruške klepali kose in ročno kosili travo za živino, so najprej zakurili ogenj ter se ogreli. Ko pa se je začelo daniti so prihajali drugi vaščani Gančan. Kmalu se jih je zbralo čez 50 vseh starosti. Ob ognju so se greli, pajali domači kruh z zaseko, nekateri so zaužili šilce žganja. Ob vsem tem pa niso pozabili na pastirske binkoštne običaje, ki so v Gančanih ohranjeni že več kot 100 let in se prenašajo iz roda v rod na mlajše generacije. Tisto binkoštno nedeljsko jutro se je pastirski glas treh pokačev slišal daleč na okoli. To so bili Franc Zadravec, Emil Kous in Hernik Maučec, ki so nam povedali, da mora vsak, ki prime pastirski bič, imeti nekaj veščin, znanja in izkušenj, kajti potrebno je pravilno zavihteli bič, da nastane pravi pok.
Njihovi biči so pleteni iz lanu in so prava redkost v tem delu Prekmurja. Ko se je zdanilo in se začelo delati lepo jutranje nedeljsko jutro, je sicer ogenj tlel tja do poldneva. Nekateri obiskovalci tega druženja so na binkoštno nedeljo ostali pri ognju in hruški, spet drugi so odšli na svoje domove, nekateri pa k nedeljski dopoldanski maši v župnijsko cerkev v Beltince.
Organizator letošnjega binkoštnega pokanje z biči in druženjem je bilo Turistično društvo Sodar Gančani. Za vse je bilo to nepozabno jutranje doživetje in srečanje z naravo, petjem ptičjega petja in ohranjanje narave. Tako se je organizator odločil, da bodo to tradicijo nadaljevali naprej in da ne bo ta lep cerkveni praznik šel v pozabo.
Tistemu, ki je gnal živino zadnji, so mu rekli, da je sopalop, to pomeni, da je bil zaspanec, zato je moral za kazen poleg svoje, paziti še živino vseh drugih. »Zaspanec« je dobil kar vzgojno kazen, ponekod smo mu spletli venec iz kopriv in mu ga dali na glavo, ali pa je moral zaužiti šilce žganja.
Tako kot vsako leto doslej, so se tudi letos na Binkoštno nedeljo zbrali in vstali na vse zgodaj, že okoli 3. ure zjutraj »pastirji« in se peš odpravili v bližnji gozd po domače »Pišnjače«. Skrbno so bdeli nad tem, kdo bo prišel zadnji. Ta je postal sopalop ali zaspanec. V »Pišnjačah« se je zbrala pisana druščina jutranjih binkoštnih »pastirjev«. Pokali so s pastirskimi biči, poslušali jutranje petje ptic.
Ko so prišli na pokošeni travnik k 200-letni Tomaševi hruški, kjer so nekoč dedki še ročno pod debelo senco hruške klepali kose in ročno kosili travo za živino, so najprej zakurili ogenj ter se ogreli. Ko pa se je začelo daniti so prihajali drugi vaščani Gančan. Kmalu se jih je zbralo čez 50 vseh starosti. Ob ognju so se greli, pajali domači kruh z zaseko, nekateri so zaužili šilce žganja. Ob vsem tem pa niso pozabili na pastirske binkoštne običaje, ki so v Gančanih ohranjeni že več kot 100 let in se prenašajo iz roda v rod na mlajše generacije. Tisto binkoštno nedeljsko jutro se je pastirski glas treh pokačev slišal daleč na okoli. To so bili Franc Zadravec, Emil Kous in Hernik Maučec, ki so nam povedali, da mora vsak, ki prime pastirski bič, imeti nekaj veščin, znanja in izkušenj, kajti potrebno je pravilno zavihteli bič, da nastane pravi pok.
Njihovi biči so pleteni iz lanu in so prava redkost v tem delu Prekmurja. Ko se je zdanilo in se začelo delati lepo jutranje nedeljsko jutro, je sicer ogenj tlel tja do poldneva. Nekateri obiskovalci tega druženja so na binkoštno nedeljo ostali pri ognju in hruški, spet drugi so odšli na svoje domove, nekateri pa k nedeljski dopoldanski maši v župnijsko cerkev v Beltince.
Organizator letošnjega binkoštnega pokanje z biči in druženjem je bilo Turistično društvo Sodar Gančani. Za vse je bilo to nepozabno jutranje doživetje in srečanje z naravo, petjem ptičjega petja in ohranjanje narave. Tako se je organizator odločil, da bodo to tradicijo nadaljevali naprej in da ne bo ta lep cerkveni praznik šel v pozabo.
