Marko Budja iz Ključarovcev prejel občinsko priznanje s plaketo
Njegov ubrani glas se kljub letom še vedno sliši v župnijski cerkvi in pri skupini vaški fantje iz Ključarovcev
Marko Budja
Med letošnjimi občinskimi nagrajenci občine Križevci pri Ljutomeru, ob 15. občinskem prazniku, je tudi Marko Budja doma iz Ključarovcev, ki je prejel občinsko priznanje s plaketo.
Vedno vesel in dobre volje, ki ga kljub letom drži pokonci
petje in glasba, se je rodil leta 1927 na Stari Cesti, kjer je obiskoval
osnovno šolo, v Ljutomeru pa je končal šolo za zidarja. Še ko je živel
na Stari Cesti je ob delu še bil aktiven v Rdečem križu in tamkajšnjem
kulturnem društvu, kot amaterski dramski igralec. Kot pravi, je na
odrskih deskah zaigral v različnih predstavah in igrah, kot je denimo
Črni križ pri Hrastovcu, Celjski grofje, Roža ob poti, Pot do zločina
ter v komediji Zanikrna trojica itd.
V trajen spomin so mu ostale grozote druge svetovne vojne, saj je bil težko ranjen in to na ruski fronti, imel je namreč poškodovano nogo. Kot ujetnik iz druge svetovne vojne se je v rodno Prlekijo vrnil leta 1945. Čeprav je pred vojno končal šolo za zidarja, je moral vnovič dokazati s področja teorije in prakse, da je zidar, kajti šele takrat je dobil »uradni» izpit za zidarja in to celo v šoli v Mariboru. Vrsto let je delal zidarska dela pri zasebnem zidarskem mojstru. Nato se je zaposlil na Elektro Maribor v obratu Gornja Radgona. Dobrih 15 let je opravljal delo popisovalca števcev električne energije in sicer merilnikov.
V razgovoru nam je povedal, da je že davnega leta 1969 opravil računalniški tečaj in začel delati v obračunu v oddelku za obračun elektrike, tja vse do leta 1987, ko se je tudi upokojil. V podjetju Elektro Gornja Radgona je bil Marko predsednik sindikata in predsednik delavskega sodišča. Skupaj z družino v Ključarovcih živi od leta 1962. Sicer pa je Marko kljub visokim letom, še vedno čil, zdrav in bistrega duha, njegov moto je bil vedno pomagati ljudem v nesreči ali stiski, zato je veliko dela za ljudi in družbo opravljal na prostovoljnem delu, kar mu je bilo največje zadovoljstvo, ko je videl, da je naredil nekaj dobrega.
Še vedno se rad spominja svojih otroških dni, ko se je še kot kratkohlačnik podil po hribih in dolinah rodne Stare Ceste, pa vojnih časov, ko je še hodil v službo in je bil prostovoljec na raznih področjih. Kot vsestranski in aktiven na področju kulture, sta mu ostala v spominu dva pomembna projekta, kot je denimo Kmečki bal in Prleško gostüvanje. Z obema prireditvama je želel Marko prleškemu človeku, predvsem pa domačinom iz Ključarovcev približati in hkrati tudi obuditi prleške običaje.
Poleg vsega tega kar je počel Marko, mu je bila vedno pri srcu domača ljudska prleška pesem. Tako se njegov ubrani glas še vedno lahko sliši iz kora domače župnijske cerkve Križevci pri Ljutomeru. Že vrsto let pa tudi poje pri Vaških fantih iz Ključarovcev, ki imajo ohranjeno na ducate najrazličnejših prleških in drugih pesmi. Pojejo namreč v domačem kraju in po prleških prireditvah.
Tudi na humanitarnem področju je bil Marko aktiven, saj je bil aktiven prostovoljni krvodajalec, dobrih 15 let pa je uspešno vodil krajevno organizacijo Rdečega križa Ključarovci. Kot zidar pa je sodeloval pri gradnji in obnovi kapele v Ključarovcih, sodeloval je tudi pri obnovi župnijske cerkve, župnišča z učilnicami in stopnic v Križevcih pri Ljutomeru.
Čeprav je že 25 let upokojenec, je njegov glas tudi zaznati v Društvu upokojencev Križevci pri Ljutomeru, svoje bogate delovne izkušnje še vedno prenaša na mlajše rodove. Prav gotovo je Marko, kot preprosti prleški človek z velikim srcem in dušo v svojem dolgoletnem delu na vseh področjih naredil za družbo, družino in posameznika veliko dobrega in plemenitega poslanstva in dela.
V vasi Ključarovci in v občini ter v župniji Križevci pri Ljutomeru so nanj ponosni, vsi ga spoštujejo in cenijo, predvsem zaradi dosedanjih njegovih dobrih dejanj, ki jih je naredil v svojem življenju, predvsem je pa znal in še vedno ima dober in prijazen odnos s toplo besedo do sočloveka. Rad je dobre volje, nasmejan, pa tudi humor je njegova vrlina. Na vse kar je zapisano in našteto, morda še kaj več, kar Marko še ni doslej vse povedal »na glas« je letos prav gotovo zaslužil to visoko občinsko laskavo priznanje s plaketo, kar mu je dalo novega elana in poguma za naprej.
V trajen spomin so mu ostale grozote druge svetovne vojne, saj je bil težko ranjen in to na ruski fronti, imel je namreč poškodovano nogo. Kot ujetnik iz druge svetovne vojne se je v rodno Prlekijo vrnil leta 1945. Čeprav je pred vojno končal šolo za zidarja, je moral vnovič dokazati s področja teorije in prakse, da je zidar, kajti šele takrat je dobil »uradni» izpit za zidarja in to celo v šoli v Mariboru. Vrsto let je delal zidarska dela pri zasebnem zidarskem mojstru. Nato se je zaposlil na Elektro Maribor v obratu Gornja Radgona. Dobrih 15 let je opravljal delo popisovalca števcev električne energije in sicer merilnikov.
V razgovoru nam je povedal, da je že davnega leta 1969 opravil računalniški tečaj in začel delati v obračunu v oddelku za obračun elektrike, tja vse do leta 1987, ko se je tudi upokojil. V podjetju Elektro Gornja Radgona je bil Marko predsednik sindikata in predsednik delavskega sodišča. Skupaj z družino v Ključarovcih živi od leta 1962. Sicer pa je Marko kljub visokim letom, še vedno čil, zdrav in bistrega duha, njegov moto je bil vedno pomagati ljudem v nesreči ali stiski, zato je veliko dela za ljudi in družbo opravljal na prostovoljnem delu, kar mu je bilo največje zadovoljstvo, ko je videl, da je naredil nekaj dobrega.
Še vedno se rad spominja svojih otroških dni, ko se je še kot kratkohlačnik podil po hribih in dolinah rodne Stare Ceste, pa vojnih časov, ko je še hodil v službo in je bil prostovoljec na raznih področjih. Kot vsestranski in aktiven na področju kulture, sta mu ostala v spominu dva pomembna projekta, kot je denimo Kmečki bal in Prleško gostüvanje. Z obema prireditvama je želel Marko prleškemu človeku, predvsem pa domačinom iz Ključarovcev približati in hkrati tudi obuditi prleške običaje.
Poleg vsega tega kar je počel Marko, mu je bila vedno pri srcu domača ljudska prleška pesem. Tako se njegov ubrani glas še vedno lahko sliši iz kora domače župnijske cerkve Križevci pri Ljutomeru. Že vrsto let pa tudi poje pri Vaških fantih iz Ključarovcev, ki imajo ohranjeno na ducate najrazličnejših prleških in drugih pesmi. Pojejo namreč v domačem kraju in po prleških prireditvah.
Tudi na humanitarnem področju je bil Marko aktiven, saj je bil aktiven prostovoljni krvodajalec, dobrih 15 let pa je uspešno vodil krajevno organizacijo Rdečega križa Ključarovci. Kot zidar pa je sodeloval pri gradnji in obnovi kapele v Ključarovcih, sodeloval je tudi pri obnovi župnijske cerkve, župnišča z učilnicami in stopnic v Križevcih pri Ljutomeru.
Čeprav je že 25 let upokojenec, je njegov glas tudi zaznati v Društvu upokojencev Križevci pri Ljutomeru, svoje bogate delovne izkušnje še vedno prenaša na mlajše rodove. Prav gotovo je Marko, kot preprosti prleški človek z velikim srcem in dušo v svojem dolgoletnem delu na vseh področjih naredil za družbo, družino in posameznika veliko dobrega in plemenitega poslanstva in dela.
V vasi Ključarovci in v občini ter v župniji Križevci pri Ljutomeru so nanj ponosni, vsi ga spoštujejo in cenijo, predvsem zaradi dosedanjih njegovih dobrih dejanj, ki jih je naredil v svojem življenju, predvsem je pa znal in še vedno ima dober in prijazen odnos s toplo besedo do sočloveka. Rad je dobre volje, nasmejan, pa tudi humor je njegova vrlina. Na vse kar je zapisano in našteto, morda še kaj več, kar Marko še ni doslej vse povedal »na glas« je letos prav gotovo zaslužil to visoko občinsko laskavo priznanje s plaketo, kar mu je dalo novega elana in poguma za naprej.
