Biiip, biiip, bipp....odmeva v moji glavi. Kaj je spet zdaj narobe pomislim. V naslednjem trenutku mi postane jasno, da je ura 5 in 20min, zadnji čas da zmigam svojo rit iz postelje, če hočem ujeti avtobus. Rana ura zlata ura pravijo. Meni zjutraj ob pol šestih vso tisto jutranje zlato ni toliko vredno kot še ena ura v topli postelji. Jebat ga, dvignem se opravim jutranjo potrebo se umijem nahitro popravim frizuro in se oblečem v stvari, ki mi jih je že včeraj pripravila moja žena. Vsaj z izbiri obleke se mi ni treba ukvarjati navsezgodaj, ko imam pogled še zamegljen od spanca. Še malo lepotnih popravkov in že sem namenjen proti izhodi najinega stanovanja.

Ko se napotom proti avtobusni postaji me sveže jutro prebudi in takoj sem bolše volje. Na avtobusu srečam znanko s katero se zapletema v pogovor in vožnja mine kot bi trenil.

Ko izstopim na postaji imam še ogromno časa do začetka službe. Dandane imaš avtobus ali nesramno zgodaj ali pa popoldan, vmesnih varjant ni. In potem bi radi da se ljudje več vozimo z javnim prevozom. Tudi če bi se hoteli se ne morejo, ker ni avtobusov mamicu jim j....m avtobusarsko.

Zavijem v bližjo pekarno in nabavim zajtrk. Potem se utaborim na terasi bližnjega bistroja in si naročim veliko kavo. Ko srknem požirek kave in pojem hrustljav čokoladni zavitek me prevzame prijetno lagodje in zadovoljem sem sam z sabo in z svojim življenjem. Ob pogledu na vzhajajoče sonce me spreleti misel. Ni nam slabo v tej naši mali državici. Vem, da se nekateri ne bi strinjali z mano. Ampak, če malo bolje razmislimo se nam ne godi slabo. Čisto nič nam ne manjka. Če bi si vsi vzeli čas, da bi takole kot jaz zjutraj spili kavico se sprostili in potem tazmislili o svojem življenju bi ugotovili, da živimo kvalitetno življenje.

Verjetno se zelo veliko ljudi s to trditvijo ne bi strinjala in bi mi takoj začela pripovedovati o problemih, ki jim preprečujejo da bi živeli kvalitetno. Morajo postoriti še to pa ono in ko bodo postorili vse to potem bomo začeli uživati. Ironija vsega tega hitenja pa je življenje gre mimo tebe in ga ti ne opaziš. Ko se tega zaveš je prepozno. Ponavadi je to na smrtni postelji ali ko se znajdeš v domu za ostarele zapuščen in pozabljen. Svojci se te spomnijo le takrat ko plačajo položnoco za nego.

Današnja hitrost živjenja je neverjetna to opažam vsak dan v službi, ko se včasih ne zavem kdaj mine teden. In zakaj se vprašam ? Na koncu ti tako ali drugače ne ostane nič drugega kot spomini. In če vedno hitiš za tisočerimi stvarmi, ki misliš da so pomembne potem lepih trenutkov ni. Ni jih zato ker nimaš časa, da bi se ustavil in jih opazoval, čeprav se ti dogajajo pred nosom. Edina tragedija, ki nas lahko doleti in na katero ne moremo veliko vplivati, je huda bolezen. Na bolniški postelji smo vsi enaki. Mnogi ravno v bolniški postelji spoznajo pomen življenja.

Vsi ostali problemi so umetno ustvarjeni. Ustvarili in izmislili pa smo si jih mi sami, ker smo hoteli nekaj več. Več kot imajo drugi.

Hočemo več kot drugi. V obliki denarja, avtomobila, stanovanja, žensk, otrok, počitnic itd. Če hočemo več, moramo več delati, se bolj žrtvovati. In če hočemo vse to moramo delati ter hiteti, hiteti, hiteti in umreti. In kje je tu čudovito življenje? Kje je ta lepota Življenja?

Zjutraj se ustavite v pekarni, kupite pravkar pečeni rogljiček, na terasi popijte kavo in lepota življenja bo prisedla k vaši mizi.

Tunč