Prava pustolovščina na Dunaju
Slovenski tim so zastopali učiteljici Katja Koroša in Ksenija Hladen ter učenca Anže Ros in Tim Štuhec
OŠ Križevci na Dunaju
Na železniški postaji v Mariboru smo čakali na vlak v nedeljo, 15. decembra 2013. Naš cilj je bil Dunaj, kjer naj bi preživeli cel teden. Slovenski tim smo zastopali: učiteljici Katja Koroša in Ksenija Hladen ter midva – učenca Anže Ros in Tim Štuhec.
Že na vlaku smo spoznali hrvaško ekipo, ki so jo sestavljali dve učenki
in trije učitelji. Na Dunaju smo učenci stanovali pri družinah, zato smo
se ob prihodu z učitelji razšli. Isti dan so še pripotovali na Dunaj
učenci in učitelji iz Turčije, Nizozemske, Španije in Poljska. V
projektu Comenius so vključene vse zgoraj naštete države in tudi
Avstrija, ki je imela tokrat vlogo gostiteljice.
V ponedeljek smo v šoli začeli s programom. Učenci smo imeli športni dan v telovadnici šole. Vsi tuji učenci in domačini smo igrali tradicionalne športne igre. Pri igri med dvema ognjema so se nam pridružili tudi učitelji.
Zanimivo je bilo to, da sva na šoli doživela pravi mozaik ras. Tega v Sloveniji ne moreš videti v taki meri. V šolo hodijo Kitajci, Filipinci, Albanci, Turki, Tunizijci, Afganistanci … Midva sva sicer stanovala pri avstrijski družini, drugi tuji učenci pa so bili nastanjeni tudi pri družinah, ki so druge rase. Npr. nizozemska punca je stanovala pri temnopolti deklici …
Družila sva se predvsem s španskima puncama. Imajo zanimiv naglas. Torej angleščina, ki zveni špansko. Poleg tega pa sva opazila, da so mogoče avstrijski učenci bolj zadržani, Španki pa sta bili njihovo nasprotje. Odprti in zgovorni. Tuji učenci smo bili v povprečju stari 14 let.
Obiskovala sva tudi pouk. Ena šolska ura traja 50 minut, potem sledi odmor 10 minut. Misliva, da so učitelji preveč sproščeni do učencev. To pomeni, da jim preveč dovolijo. Pouk traja dolgo, ampak vse delajo ležerno. Veliko berejo, ne pišejo veliko, klepetajo, nagajajo … Zdi se nama, da se pri pouku obnašajo precej otročje. Sedaj vidiva, da v slovenski šoli pridobimo kvalitetno znanje.
V celem tednu smo doživeli veliko stvari. Šli smo se celo sankat v znani smučarski kraj Semmering. Sankaška proga je potekala vzporedno ob smučišču. Dolga je bila 3 km in imela je ovinke 45 stopinj. Zdelo se nama je, da bo proga zelo lahka, zato sva na najinih sankah štartala zelo brezskrbno. Po 20 m sva se pri prvem ovinku zaletela v leseno ograjo. Smeje sva se sestavila skupaj. Z občutno manjšo hitrostjo sva se peljala naprej, vendar sva kljub temu imela še nekaj nezgod. Da je bila proga res ekstremna, dokazuje to, da so nekateri pridobili buške, raztrgane hlače in bunde. Bilo je nepozabno za vse. Eden od naju (Anže) je pridobil snežni poljub lesene ograje, ki ga je odnesel domov v Slovenijo. Španski učitelj telovadbe naju je pohvalil, da sva prava junaka, ki se ne bojita ničesar. Pohvala vedno dobro dene :).
Zanimivo je bilo videti, kako se prehranjujejo avstrijske družine. Med tednom skorajda ne kuhajo oziroma pripravljajo tudi doma že napol pripravljeno hrano. Prave obroke kuhajo le čez vikend. Učenci tedensko večkrat obiščejo kioske s hitro hrano, jedo sendviče. Ker mi te možnosti nimamo, si to zelo želimo. Ampak sedaj, ko sva to doživela, ne moreva verjeti, da si želiva domače hrane. Sama sebi ne moreva verjeti, da bi rada jedla gobovo juho in juho s cmoki.
Za zaključek naj poveva, da je prijetno ter zanimivo bivati pri družini v tujini. Dobro pa je, da so zraven tudi naši učitelji, ki sicer stanujejo v hotelu, vendar jih vsak dan srečamo.
Anže Ros, 9. b
Tim Štuhec, 9. b
Mentorici:
Katja Koroša
Ksenija Hladen
V ponedeljek smo v šoli začeli s programom. Učenci smo imeli športni dan v telovadnici šole. Vsi tuji učenci in domačini smo igrali tradicionalne športne igre. Pri igri med dvema ognjema so se nam pridružili tudi učitelji.
Zanimivo je bilo to, da sva na šoli doživela pravi mozaik ras. Tega v Sloveniji ne moreš videti v taki meri. V šolo hodijo Kitajci, Filipinci, Albanci, Turki, Tunizijci, Afganistanci … Midva sva sicer stanovala pri avstrijski družini, drugi tuji učenci pa so bili nastanjeni tudi pri družinah, ki so druge rase. Npr. nizozemska punca je stanovala pri temnopolti deklici …
Družila sva se predvsem s španskima puncama. Imajo zanimiv naglas. Torej angleščina, ki zveni špansko. Poleg tega pa sva opazila, da so mogoče avstrijski učenci bolj zadržani, Španki pa sta bili njihovo nasprotje. Odprti in zgovorni. Tuji učenci smo bili v povprečju stari 14 let.
Obiskovala sva tudi pouk. Ena šolska ura traja 50 minut, potem sledi odmor 10 minut. Misliva, da so učitelji preveč sproščeni do učencev. To pomeni, da jim preveč dovolijo. Pouk traja dolgo, ampak vse delajo ležerno. Veliko berejo, ne pišejo veliko, klepetajo, nagajajo … Zdi se nama, da se pri pouku obnašajo precej otročje. Sedaj vidiva, da v slovenski šoli pridobimo kvalitetno znanje.
V celem tednu smo doživeli veliko stvari. Šli smo se celo sankat v znani smučarski kraj Semmering. Sankaška proga je potekala vzporedno ob smučišču. Dolga je bila 3 km in imela je ovinke 45 stopinj. Zdelo se nama je, da bo proga zelo lahka, zato sva na najinih sankah štartala zelo brezskrbno. Po 20 m sva se pri prvem ovinku zaletela v leseno ograjo. Smeje sva se sestavila skupaj. Z občutno manjšo hitrostjo sva se peljala naprej, vendar sva kljub temu imela še nekaj nezgod. Da je bila proga res ekstremna, dokazuje to, da so nekateri pridobili buške, raztrgane hlače in bunde. Bilo je nepozabno za vse. Eden od naju (Anže) je pridobil snežni poljub lesene ograje, ki ga je odnesel domov v Slovenijo. Španski učitelj telovadbe naju je pohvalil, da sva prava junaka, ki se ne bojita ničesar. Pohvala vedno dobro dene :).
Zanimivo je bilo videti, kako se prehranjujejo avstrijske družine. Med tednom skorajda ne kuhajo oziroma pripravljajo tudi doma že napol pripravljeno hrano. Prave obroke kuhajo le čez vikend. Učenci tedensko večkrat obiščejo kioske s hitro hrano, jedo sendviče. Ker mi te možnosti nimamo, si to zelo želimo. Ampak sedaj, ko sva to doživela, ne moreva verjeti, da si želiva domače hrane. Sama sebi ne moreva verjeti, da bi rada jedla gobovo juho in juho s cmoki.
Za zaključek naj poveva, da je prijetno ter zanimivo bivati pri družini v tujini. Dobro pa je, da so zraven tudi naši učitelji, ki sicer stanujejo v hotelu, vendar jih vsak dan srečamo.
Anže Ros, 9. b
Tim Štuhec, 9. b
Mentorici:
Katja Koroša
Ksenija Hladen
