Mladi mladim: Ujetniki virtualnega »življenja«

Nedelja popoldne. Vreme je prijetno, mesto je odeto v indijansko poletje. Ptiči žvrgole, v parku se sprehaja mamica z otrokom, turisti z mobiteli uokvirjajo mogočno obzidje gradu. Ulice so prazne, igrišča samevajo. Kje so mladi? Za računalniki, brskajoč po raznih socialnih omrežjih soustvarjajo iluzijo realnosti.

Že dolgo je tega, odkar so mobilni telefoni izgubili svoj prvotni namen ter postali prenosljiv center zabave posameznika. Pogled uprt v pisani pravokotnik, piskanje in zvonjenje na vsakem koraku so postali nemoteč dejavnik, navada. Štiri prijateljice se po šoli dobijo na kavi, obvezna oprema: mobitel in tablični računalnik. Oči uprte v zaslon, tu in tam se zasliši medli »LOL«, konverzacija je prisotna le znotraj teh pisanih škatlic vseh oblik in dizajnov. Imeti najnovejši model računalnika, tabličnega seveda, ter mobitela je postal statusni simbol. Biti del socialnega omrežja pomeni ostati na tekočem in biti del vira nepredstavljive količine informacij. Smemo govoriti tukaj o odvisnosti? Menim, da upravičeno.

Roko na srce, kdaj smo nazadnje zapustili stanovanje brez ene od prenosljivih naprav? Koliko ur (že zdavnaj ne moremo več govoriti o minutah, saj imamo brezžični internet, WiFi, že na vsakem koraku) dnevno preživimo brskajoč po enem od socialnih omrežij? Izpostavimo npr. Facebook, najbolj odmevno ime v svetu kvazirealnosti. Po podatkih Yahoo-ja, je marca leta 2013 število uporabnikov preseglo milijardo. Število 48 predstavlja odstotek ljudi, starih od 18-34 let, ki zjutraj najprej preverijo svoj Facebook.

Pasivnost mladih, kar se druženja tiče, se odraža na številnih področjih družbe. V zadnjih dveh letih opažamo, da so mladi manj angažirani, kažejo manj zanimanja za dogajanje okoli sebe, ter se ne udeležujejo npr. raznih družabnih dogodkov, ki so organizirani od mladih za mlade.

Taka skupina angažirane mladine je MKI Mansarda, ki je nastala z namenom »produktivnega druženja mladine« (realnem svetu, seveda). Naša primarna dejavnost je prirejanje raznih tematskih večerov, organizacija koncertov, poučnih predavanj, okroglih miz, delavnic ipd.

Najprej, izpostavimo samo dejavnost organizacije koncertov. V Mansardi pogosto gostimo glasbenike, ki preigravajo različne zvrsti in se želijo predstaviti publiki. To počnemo za mlade, saj se zavedamo, da je v tako majhnem mestu pestrost družabnih dogodkov minimalna. Spoznavanje različnih zvrsti, stilov glasbe, posredno tudi ljudi je pomemben del socializacije, katerega se mladi zavedajo, saj se iz njihovih ust velikokrat sliši: »Oh, ko bi se le v mojem mestu kaj dogajalo.«

Pa se dogaja. In tu nastopi naslednji problem. Zbere se ekipa organizatorjev, organizira koncert, poskrbi za vse potrebno, ljudi pa od nikoder. Dvakrat letno se v okolici organizirata dva večja projekta, Open Smile Jam, ter Tepih Na Paleti, za katera ljudje še pokažejo neko zanimanje, med letom pa to zanimanje upade; obiskanost koncertov, ter dogodkov je minimalna. Kje tiči vzrok za to?

Ker se dandanes vse vrti okrog denarja, se posvetimo tudi temu problemu. Skupina glasbenikov se vrsto let trudi ter ustvarja lastna, avtorska dela. Po ogromnem številu ur igranja, učenja, vloženega truda se skupina odloči predstaviti svoje delo širši množici. Organizator koncerta jih pokliče, se med seboj dogovorijo, skupina pride in odigra »kar ima«. To je slika, ki jo vidimo izpred odra. V zaodrju pa je pestro. Organizatorji morajo poskrbeti za varnost publike, ter za urejanje raznih dokumentov za samo izvedbo koncerta; skratka, stroški postajajo vedno večji.

Velikokrat se je zgodilo, da je organizator prispeval kar iz »lastnega žepa« da se je večer lahko dostojno izvedel. Izkušnje kažejo, da mladini predstavlja problem prispevati simbolično vstopnino v vrednosti 2 evra, za takšen (ali kakšen) dogodek. Organizator je vložil svoj čas, energijo, in velikokrat tudi, kot že omenjeno, denar iz lastnega žepa. Nato nastopi skupina, predstavi sadove več letnega ustvarjanja in če imajo srečo, na tak koncert pride 10-15 ljudi. Naslednji dan pa znova odmevi: »V mojem mestu se pa nič ne dogaja«.

V tvojem in našem mestu se veliko dogaja. Morda je prišel čas, da izključimo svoje računalnike, se nehamo pritoževati in prispevamo svoj delež k utripu našega mesta. Dogajanje-to smo mi sami. Mladi za mlade.


Vabljeni na ogled dokumentarca »Muzika je džabe«, ki bo 25. 1. 2014 v prostorih Mansarde. Dokumentarec se dotika zanimivih in aktualnih tem, na katere se bo po predvajanju filma odprla debata, zato vabljeni v čim večjem številu, da delite še svoje mnenje ter morebitne komentarje in ideje.

Sindi Kustec,
Peter Paller,
Zita Šimonka,
Simon Kociper,
Tine Pečelin