Akcije pomoči dvoživkam v Prlekiji so se spet razživele
Kako lahko vsak pomaga pri ohranjanju vrste in s tem stori nekaj dobrega zase in za okolje
Dvoživke - ne le žabe in krastače - so te dni res oživele, saj so se že začele množično seliti proti stoječim vodam, kjer bodo odložile mrest. Nekoliko hitro, a prave zime sploh ni bilo. Z njimi smo pa na cestah tudi mi, prostovoljci, ljubitelji narave in živali, ki vsak po svoje pomagamo pri varstvu teh izjemno pomembnih in zanimivih organizmov.
Pravi naval se šele pričakuje, saj so temperature dovolj visoke in tudi deževje se bo še nekaj dni vleklo.
Na tem mestu želimo pozvati vse, ki se imajo za resnične ekologe in ljubitelje živali, da po svoji moči prispevajo k ohranjanju in varstvu dvoživk, saj so vse ogrožene in uvrščene na rdeči seznam. Naj vas število paglavcev ali mladic ne prepriča v nasprotno. Številni namreč končajo v gobcih požrešnih (zlasti pobeglih ali spuščenih zlatih ribic in drugih invazivnih, tujerodnih) rib, plazilcev ter ptičev. A ti kljub temu napravijo manj škode in jim to pač moramo dopustiti, saj so del ekosistema. Največja grožnja je pravzaprav človek in v prvi vrsti promet. Ta lahko na posamičnih odsekih zdesetka populacijo do te mere, da v kratkem času izgine. Povozi povzročijo tudi do 90 % smrti dvoživk na najbolj problematičnih odsekih. Tudi (velikokrat nepotrebna) druga dejanja prispevajo svoje k zmanjšanju vrste - pesticidi in strupi (tudi vrtni!), onesnaženje habitatov z olji in nevarnimi snovmi, pobijanje zaradi hrane, objestnosti, bojazni in gnusa ter raba v obredne namene iz vraževerja (V nekaterih vaseh postaneš moški le, če spiješ žganico z žabo. Ta umira v srhljivo počasnih smrtnih mukah.). Zakonodaja seveda prepoveduje namerno ubijanje dvoživk. Mnogo jih konča tudi pod rezili vrtnih kosilnic ali pri oranju oz. drugih načinih obdelave tal. Drug velik problem je globalno segrevanje in okužbe z doslej nepoznanimi organizmi.
Veliko torej lahko storimo zanje s povsem preprostimi ukrepi - s primerno izbiro časa za košnjo ali delo na vrtu, jih ne jemo, kadar so bile vzete iz narave, z izbiro neškodljivih škropiv, z odlaganjem nevarnih odpadkov v zbirne centre ali druge lokacije organiziranega zbiranja, predvsem pa se lahko največkrat izognemo tudi odsekom t.i. črnih točk, s tem, da se zapeljemo po drugih cestah. Prav tako nikoli ne spuščajmo v naravo eksotičnih organizmov (tako živali kot rastlin) iz ribnikov ali akvarijev, ker sčasoma lahko ti povzročijo velikanske spremembe naravnega okolja.
V Borecih je bilo včasih tako, da se po makadamu do Logarovec ni dalo voziti nikomur in se je vsak raje peljal kilometer, dva, dlje skozi Ključarovce po asfaltu. Danes se skozi vas vozijo vsi, ker je bolj komot. Je asfalt, je bližnjica. Se pa s tem po nepotrebnem vozi po žabah.
Letos smo v Borecih dobili na posodo skupno 700 metrov folije za dvoživke iz KP Ljubljansko barje ter CKFF, a to je začasna in na srečo tudi zelo učinkovita rešitev, ki dvoživkam preprečuje prehod ceste. Kljub temu moramo za folijo te živali pobrati ročno in jih prenesti čez cesto tako zjutraj, kot zvečer. To počnemo seveda prostovoljci. Dokler ni trajne rešitve, lahko vsak par rok reši na stotine dvoživk, zato v tem primeru ne drži, da posameznik ne more nič napraviti. Lahko! Lahko precej! Že en sam človek lahko reši par tisoč žab, odvisno pač od časa, ki ga preživi na terenu. V takih dneh se to zelo pozna.
Vsak, ki se želi pobliže spoznati s tovrstnim delom in pomagati kot prostovoljec, je vabljen in zelo dobrodošel na kateri od črnih točk. Tudi če kdo opazi velike povoze na svojem območju, ni pa nikogar, da bi tam prenašal dvoživke, se lahko nauči nekaterih osnov in to potem počne na svojem odseku. Nekdo mora začeti, povsod je najprej pobuda in nekdo, ki se tega loti prvi. Vsakdo, ki se lahko giblje, je tega zmožen od mladih let do pozne starosti, vendar je treba biti tudi zelo pazljiv zaradi prometa.
Zelo bi rabili nekaj prostovoljcev pri Blaguškem jezeru, tam jih namreč manjka. Včasih je tudi v Borecih sila, vendar nam zdaj zelo pomaga folija, kot sem napisala. Tudi v Gajševcih in Lukavcih hodijo žabe prek ceste, pa smo lani imeli le enega gospoda, ki je lahko šel pomagat tja. Med obvezno opremo sodi seveda odsevni jopič, kanta, svetilka in dobra, nepremočljiva obutev in obleka. Lahko tudi rokavice.
Kogar zanima, kako napreduje akcija v Borecih ter nekaj osnovnih informacij v zvezi z dvoživkami, nam lahko sledi na FB strani (ni treba biti član fb, tudi sama nisem in sem zgolj naredila nek profil, da lahko nekje objavljam o dogajanju) in pa na strani naših kolegov na teh dveh linkih:
Boreci: www.facebook.com/zabapupekprlek
Vseslovenska pobuda: www.pomagajmo-zabicam.si (obvezno prebrati tisti, ki se s tem srečujete prvič, ker vsebuje pomembne napotke glede varnosti).
Pridite! Ker kdaj, če ne zdaj? Veseli in hvaležni bomo za vsako pomoč, posredno in neposredno. Akcija prenašanja žab čez cesto je idealna shujševalna in razstrupljevalna kura, za katero ne boste potrošili niti centa. Je odlična meditacija in joga v naravi, pomaga do psihološkega ravnovesja in krepi delovanje resničnih socialnih omrežij, s katerimi se ne da primerjati noben facebook ali forum :)
Na tem mestu želimo pozvati vse, ki se imajo za resnične ekologe in ljubitelje živali, da po svoji moči prispevajo k ohranjanju in varstvu dvoživk, saj so vse ogrožene in uvrščene na rdeči seznam. Naj vas število paglavcev ali mladic ne prepriča v nasprotno. Številni namreč končajo v gobcih požrešnih (zlasti pobeglih ali spuščenih zlatih ribic in drugih invazivnih, tujerodnih) rib, plazilcev ter ptičev. A ti kljub temu napravijo manj škode in jim to pač moramo dopustiti, saj so del ekosistema. Največja grožnja je pravzaprav človek in v prvi vrsti promet. Ta lahko na posamičnih odsekih zdesetka populacijo do te mere, da v kratkem času izgine. Povozi povzročijo tudi do 90 % smrti dvoživk na najbolj problematičnih odsekih. Tudi (velikokrat nepotrebna) druga dejanja prispevajo svoje k zmanjšanju vrste - pesticidi in strupi (tudi vrtni!), onesnaženje habitatov z olji in nevarnimi snovmi, pobijanje zaradi hrane, objestnosti, bojazni in gnusa ter raba v obredne namene iz vraževerja (V nekaterih vaseh postaneš moški le, če spiješ žganico z žabo. Ta umira v srhljivo počasnih smrtnih mukah.). Zakonodaja seveda prepoveduje namerno ubijanje dvoživk. Mnogo jih konča tudi pod rezili vrtnih kosilnic ali pri oranju oz. drugih načinih obdelave tal. Drug velik problem je globalno segrevanje in okužbe z doslej nepoznanimi organizmi.
Veliko torej lahko storimo zanje s povsem preprostimi ukrepi - s primerno izbiro časa za košnjo ali delo na vrtu, jih ne jemo, kadar so bile vzete iz narave, z izbiro neškodljivih škropiv, z odlaganjem nevarnih odpadkov v zbirne centre ali druge lokacije organiziranega zbiranja, predvsem pa se lahko največkrat izognemo tudi odsekom t.i. črnih točk, s tem, da se zapeljemo po drugih cestah. Prav tako nikoli ne spuščajmo v naravo eksotičnih organizmov (tako živali kot rastlin) iz ribnikov ali akvarijev, ker sčasoma lahko ti povzročijo velikanske spremembe naravnega okolja.
V Borecih je bilo včasih tako, da se po makadamu do Logarovec ni dalo voziti nikomur in se je vsak raje peljal kilometer, dva, dlje skozi Ključarovce po asfaltu. Danes se skozi vas vozijo vsi, ker je bolj komot. Je asfalt, je bližnjica. Se pa s tem po nepotrebnem vozi po žabah.
Letos smo v Borecih dobili na posodo skupno 700 metrov folije za dvoživke iz KP Ljubljansko barje ter CKFF, a to je začasna in na srečo tudi zelo učinkovita rešitev, ki dvoživkam preprečuje prehod ceste. Kljub temu moramo za folijo te živali pobrati ročno in jih prenesti čez cesto tako zjutraj, kot zvečer. To počnemo seveda prostovoljci. Dokler ni trajne rešitve, lahko vsak par rok reši na stotine dvoživk, zato v tem primeru ne drži, da posameznik ne more nič napraviti. Lahko! Lahko precej! Že en sam človek lahko reši par tisoč žab, odvisno pač od časa, ki ga preživi na terenu. V takih dneh se to zelo pozna.
Vsak, ki se želi pobliže spoznati s tovrstnim delom in pomagati kot prostovoljec, je vabljen in zelo dobrodošel na kateri od črnih točk. Tudi če kdo opazi velike povoze na svojem območju, ni pa nikogar, da bi tam prenašal dvoživke, se lahko nauči nekaterih osnov in to potem počne na svojem odseku. Nekdo mora začeti, povsod je najprej pobuda in nekdo, ki se tega loti prvi. Vsakdo, ki se lahko giblje, je tega zmožen od mladih let do pozne starosti, vendar je treba biti tudi zelo pazljiv zaradi prometa.
Zelo bi rabili nekaj prostovoljcev pri Blaguškem jezeru, tam jih namreč manjka. Včasih je tudi v Borecih sila, vendar nam zdaj zelo pomaga folija, kot sem napisala. Tudi v Gajševcih in Lukavcih hodijo žabe prek ceste, pa smo lani imeli le enega gospoda, ki je lahko šel pomagat tja. Med obvezno opremo sodi seveda odsevni jopič, kanta, svetilka in dobra, nepremočljiva obutev in obleka. Lahko tudi rokavice.
Kogar zanima, kako napreduje akcija v Borecih ter nekaj osnovnih informacij v zvezi z dvoživkami, nam lahko sledi na FB strani (ni treba biti član fb, tudi sama nisem in sem zgolj naredila nek profil, da lahko nekje objavljam o dogajanju) in pa na strani naših kolegov na teh dveh linkih:
Boreci: www.facebook.com/zabapupekprlek
Vseslovenska pobuda: www.pomagajmo-zabicam.si (obvezno prebrati tisti, ki se s tem srečujete prvič, ker vsebuje pomembne napotke glede varnosti).
Pridite! Ker kdaj, če ne zdaj? Veseli in hvaležni bomo za vsako pomoč, posredno in neposredno. Akcija prenašanja žab čez cesto je idealna shujševalna in razstrupljevalna kura, za katero ne boste potrošili niti centa. Je odlična meditacija in joga v naravi, pomaga do psihološkega ravnovesja in krepi delovanje resničnih socialnih omrežij, s katerimi se ne da primerjati noben facebook ali forum :)
