Zlata poroka zakoncev Brunec iz Veržeja
Z roko v roki sta peljala barko skupnega zakonskega življenja
V Veržeju Ludvik in Rozalija Brunec praznujeta zlato poroko. Vesela in srečna sta, da sta se po 50. letih skupnega zakonskega življenja učakala zlate poroke. Prvič sta se poročila cerkveno v Veržeju, civilni obred pa je potekal v Beltincih.
Sedaj po 50. letih sta ponovno stopila pred oltar domače župnijske
cerkve sv. Mihaela v Veržeju, kjer sta si ponovno izrekla večno
zvestobo. Sveto mašo je daroval domači župnik Jože Brečko, ki jima je ob
tem jubileju tudi čestital. Ludvik, rojen leta 1938 v Veržeju se je
izučil za vrtnarja, na Biotehniški šoli v Rakičanu, zaposlen v tekstilni
tovarni Mura v Murski Soboti, v VIZ Veržej in Zavarovalnici Triglav.
Doma v Veržeju je zadnjih deset let imel vrtnarijo, kjer je vzgajal
povrtnino in rože. Ludvik pa že vrsto let na domačem vrtu opravlja
cepljenje sadnih sadik, kar mu tudi lepo uspeva, saj denimo na enem
drevesu raste več sort jabolk, hrušk in drugega sadja. Ob vsem tem pa je
bil aktiven tudi na drugih področjih dela in življenja v obmurski
vasici v Veržeju. Je podporni član gasilskega društva Veržej, sedaj je
gasilski veteran.
25 let je bil blagajnik v krajevni organizaciji Rdečega križa Veržej, pri čemer je kar 45-krat daroval svojo kri za potrebe transfuzijskega oddelka Murska Sobota in Ljubljano. Nekaj let je bil član Turističnega društva Veržej pri ogledu in ocenjevanju domačij v Veržeju. Vrsto let je pel v pevskem zboru v tekstilni tovarni Mura v Murski Soboti in v oktetu in mešanem pevskem zboru v Veržeju. V prostem času pa že vrsto let piše pesmi, največ v prleškem narečju. Je član literarne sekcije v Društvu upokojencev Murska Sobota, Ljutomer in Veržej. Njegove pesmi, ki jih je napisal in jih še piše, govorijo o preprostem prleškem človeku, pesmi je zbral in izdal svojo lastno knjižno delo z naslovom »Meni so rime«, kjer je zbranih 45 najrazličnejših pesmi. Ko svoje pesmi napiše jih na nastopih tudi recitira ali zapoje.
Njegov drug pristranski konjiček pa je bil nogomet, vrsto let je bil nogometaš pri NK Veržej. Ob zadnjem praznovanju 50-letnice aktivnega igranja nogometa v Veržeju je Ludvik za svoje dosedanje delo in uspehe prejel zlato plaketo društva. S ponosom je poudaril, da je prav po njegovi zaslugi pred leti NK Veržej s njegovim prvim golom prišel v pomursko nogometno ligo. Po nogometnih stopinjah dedka, danes po zelenicah na igrišču NK Veržej hodita vnuk Blaž in Bine, pred leti pa celo njegov sin Leon.
Žena Rozalija, dekliško rojena Kokol leta 1946 na Melincih, se je na možev dom pred 50. leti priselila iz Prekmurja v Prlekijo. Tukaj sta zaživela novo skupno zakonsko življenje. Bila je zaposlena v tekstilni tovarni Mura v Murski Soboti, skrbela je za dom in družino ter možu pomagala pri vrtnarskih delih. V zakonu so se jima rodili otroci Marija, Judita in Leon, ki živi z družino na očetovi in mamini domačiji v Veržeju. Brunčev rod se je v 50. letih povečal za sedem vnukov in pravnuka Tristana.
Kljub letom in starosti sta zakonca Brunec še vedno aktivna in dejavna, saj če le moreta pomagata sinu Leonu pri vseh vrtnarskih delih.
25 let je bil blagajnik v krajevni organizaciji Rdečega križa Veržej, pri čemer je kar 45-krat daroval svojo kri za potrebe transfuzijskega oddelka Murska Sobota in Ljubljano. Nekaj let je bil član Turističnega društva Veržej pri ogledu in ocenjevanju domačij v Veržeju. Vrsto let je pel v pevskem zboru v tekstilni tovarni Mura v Murski Soboti in v oktetu in mešanem pevskem zboru v Veržeju. V prostem času pa že vrsto let piše pesmi, največ v prleškem narečju. Je član literarne sekcije v Društvu upokojencev Murska Sobota, Ljutomer in Veržej. Njegove pesmi, ki jih je napisal in jih še piše, govorijo o preprostem prleškem človeku, pesmi je zbral in izdal svojo lastno knjižno delo z naslovom »Meni so rime«, kjer je zbranih 45 najrazličnejših pesmi. Ko svoje pesmi napiše jih na nastopih tudi recitira ali zapoje.
Njegov drug pristranski konjiček pa je bil nogomet, vrsto let je bil nogometaš pri NK Veržej. Ob zadnjem praznovanju 50-letnice aktivnega igranja nogometa v Veržeju je Ludvik za svoje dosedanje delo in uspehe prejel zlato plaketo društva. S ponosom je poudaril, da je prav po njegovi zaslugi pred leti NK Veržej s njegovim prvim golom prišel v pomursko nogometno ligo. Po nogometnih stopinjah dedka, danes po zelenicah na igrišču NK Veržej hodita vnuk Blaž in Bine, pred leti pa celo njegov sin Leon.
Žena Rozalija, dekliško rojena Kokol leta 1946 na Melincih, se je na možev dom pred 50. leti priselila iz Prekmurja v Prlekijo. Tukaj sta zaživela novo skupno zakonsko življenje. Bila je zaposlena v tekstilni tovarni Mura v Murski Soboti, skrbela je za dom in družino ter možu pomagala pri vrtnarskih delih. V zakonu so se jima rodili otroci Marija, Judita in Leon, ki živi z družino na očetovi in mamini domačiji v Veržeju. Brunčev rod se je v 50. letih povečal za sedem vnukov in pravnuka Tristana.
Kljub letom in starosti sta zakonca Brunec še vedno aktivna in dejavna, saj če le moreta pomagata sinu Leonu pri vseh vrtnarskih delih.
