Žegnanje pri Fričevi kapeli na Spodnjem Kamenščaku
Na Sp. Kamenščaku je že skoraj 30 let tradicija, da se vsako leto prvo nedeljo v juliju zberejo vaščani pri Fričevi kapeli
Žegnanje na Sp. Kamenščaku
Na Spodnjem Kamenščaku je že skoraj 30 let tradicija, da se vsako leto prvo nedeljo v juliju zberemo vaščani in tisti, ki smo bili nekoč tu doma, pa tudi vsi ostali, ki si zaželijo prijetnega druženja. Tako je bilo tudi letos, saj smo se v nedeljo, 6. julija 2014, zbrali pri Fričevi kapeli.
Sveto mašo je daroval najstarejši ljutomerski duhovnik, častni kanonik
Martin Panič, potem pa smo prijetno druženje nadaljevali v gasilskem
domu na Sp. Kamenščaku.
Kmalu po tem, ko je leta 1982 v Ljutomeru pričel maševati monsignor Izidor Veleberi, sta Kameščanca Silva in Janko Potočnik izvedela, da imajo v nekaterih sosednjih vaseh tradicionalno žegnanje pri vaških kapelah. Prosila sta ga, če bi lahko to imeli tudi na Sp. Kamenščaku, da bi se vsaj enkrat na leto srečali in malo družili. Sicer smo razdeljeni med dve župniji – en del prebivalcev Sp. Kamenščaka hodi k maši v Cezanjevce, drugi del pa v Ljutomer. Seveda je bil g. Veleberi navdušen nad idejo, da si želita to organizirati, in tako od takrat vsako leto pride duhovnik iz Ljutomera in opravi sveto mašo pri okrašeni Fričevi kapeli, za katero vsa leta lepo skrbi družina Fric. Družina Silve in Janka pa poskrbi za branje pri maši ter poznejšo pogostitev v gasilskem domu, kjer ne manjka dobre hrane in pijače, na svoje inštrumente pa zaigrajo Potočnikovi vnuki.
Vsi skupaj tako preživimo lep julijski popoldan, se pogovorimo in malo potožimo en drugemu o svojih težavah. Vedno ugotovimo, da lahko že prijazen nasmeh soseda ali prijatelja polepša dan in včasih cel teden. Ker nam čas še prehitro mine, se razidemo z obljubo, da se prihodnje leto spet srečamo.
Kmalu po tem, ko je leta 1982 v Ljutomeru pričel maševati monsignor Izidor Veleberi, sta Kameščanca Silva in Janko Potočnik izvedela, da imajo v nekaterih sosednjih vaseh tradicionalno žegnanje pri vaških kapelah. Prosila sta ga, če bi lahko to imeli tudi na Sp. Kamenščaku, da bi se vsaj enkrat na leto srečali in malo družili. Sicer smo razdeljeni med dve župniji – en del prebivalcev Sp. Kamenščaka hodi k maši v Cezanjevce, drugi del pa v Ljutomer. Seveda je bil g. Veleberi navdušen nad idejo, da si želita to organizirati, in tako od takrat vsako leto pride duhovnik iz Ljutomera in opravi sveto mašo pri okrašeni Fričevi kapeli, za katero vsa leta lepo skrbi družina Fric. Družina Silve in Janka pa poskrbi za branje pri maši ter poznejšo pogostitev v gasilskem domu, kjer ne manjka dobre hrane in pijače, na svoje inštrumente pa zaigrajo Potočnikovi vnuki.
Vsi skupaj tako preživimo lep julijski popoldan, se pogovorimo in malo potožimo en drugemu o svojih težavah. Vedno ugotovimo, da lahko že prijazen nasmeh soseda ali prijatelja polepša dan in včasih cel teden. Ker nam čas še prehitro mine, se razidemo z obljubo, da se prihodnje leto spet srečamo.
