Mineva 41 let od smrti Josipa Broza Tita, jugoslovanskega maršala, politika hrvaško-slovenskega rodu, dolgoletnega in dosmrtnega predsednika SFRJ. Tito je umrl 4. maja 1980, ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene. Star je bil skoraj 88 let.

"Dne 4. maja 1980. leta ob 15.05 je v Ljubljani prenehalo biti veliko srce predsednika naše Socialistične federativne republike Jugoslavije in predsednika predsedstva SFRJ, predsednika zveze komunistov Jugoslavije, maršala Jugoslavije in vrhovnega poveljnika oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita.

Huda bolečina in globoka žalost pretresata delavski razred, narode in narodnosti naše države, slehernega našega človeka, delavca, vojaka in bojnega tovariša, kmeta, intelektualca, slehernega ustvarjalca, pionirja in mladinca, dekle in mater." Tako je bilo zapisano v posebni izdaji tednika Mladina o Titu, ki je izšel dan po smrti, 5. maja 1980. To izdajo lahko "prelistate" spodaj.

Sedmi od petnajstih otrok

Tito se je rodil 7. maja 1892 v Kumrovcu na Hrvaškem, kot sedmi od petnajstih otrok v družini, Hrvatu Franju Brozu in Slovenki Mariji Javoršek maja 1892. Osnovno šolo je obiskoval v Podsredi in Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za strojnega ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal po različnih tovarnah, od jeseni 1913 pa služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika.

Avgusta 1914, se je ob izbruhu 1. svetovne boril na srbski fronti, leta 1915 pa na ruski fronti, kjer je bil v Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Leta 1920 je v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov). Ob koncu leta 1920 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer se je aktivno politično udejstvoval in bil zato zaprt. Po izpustitvi je nato imigriral v tujino, od koder je sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.

Leta 1935 je v Sovjetski zvezi eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje. Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. 4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med letoma 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Leta 1974 izvoljen za dosmrtnega predsednika

Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ, po sporu s Stalinom leta 1948 pa je nastal razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Od leta 1953 je bil njen predsednik, leta 1974 pa je bil izvoljen za dosmrtnega predsednika ter s pomočjo vojske in komunistične stranke vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti. Leta 1961 je soustanovil gibanje neuvrščenih, s čimer si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje "tretjega bloka", vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani. Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij iz vsega sveta. Titov pogreb še danes velja za enega največjih pogrebov kakega voditelja v zgodovini. Pokopan je v Hiši cvetja na beograjskem Dedinju, kamor se še danes zgrinjajo trume turistov iz vseh koncev sveta. Grob je do danes obiskalo že več kot 20 milijonov ljudi. Leta 2013 so poleg njega pokopali tudi njegovo zadnjo, 32 let mlajšo, soprogo Jovanko.

Številni privrženci pa tudi nasprotniki

Tito ima še danes na območju nekdanje Jugoslavije veliko privržencev pa tudi nasprotnikov. Titu se sicer pripisuje odgovornost za številne smrti, tudi za povojne poboje. Več desetletij je bil na čelu režima, ki je predvsem političnim nasprotnikom in kritikom, kršil temeljne človekove pravice in svoboščine. V njegovem obdobju predsedovanja, so nastala posebna taborišča in zapori, eden izmed njih je zloglasni Goli otok.

Ankete, ki jih je opravila Ninamedia v letih 1995, 1998, 2001, 2007 in 2010, sicer kažejo stalno visok odstotek za ocene, da je Tito pozitivna zgodovinska osebnost (najmanj leta 1998: 63 %, največ leta 2007: 81 %) in nizek odstotek anketirancev, ki ocenjujejo Tita negativno (med 7 in 11 % v različnih letih, ostali so neopredeljeni).

Tito je leta 1966 obiskal tudi Ljutomer, kar si lahko ogledate v spodnjem videu. V videu si lahko ogledate tudi, kako je bilo ob njegovi smrti, ko je Jugoslavija obstala. Samo na njegovem pogrebu v Beogradu pa je bilo okoli 700.000 ljudi, še veliko več je Tita na zadnjo pot pospremilo ob progi, ko so ga z modrim vlakom peljali iz Ljubljane v Beograd. Slovesnost je rekordna predvsem zaradi državnikov, ki so takrat prišli v Beograd, saj se je tam zbralo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov in 40 delegacij različnih političnih strank. Pogreb velja za enega največjih pogrebov v zgodovini.