Sara Kager
Sredi cvetočega travnika sem sezidal majceno hiško. Vsak dan sem
na stežaj odpiral okna svetlobi
in pri vratih pričakoval nove ali že poznane korake.
Vanjo sem shranjeval spomine, moje stene so bile polne barv,
v svoje zatočišče sem sprejemal vse, mimoidoče popotnike in
neznance, najraje pa stare prijatelje –
z njimi so nastajali spomini, ki so med vsemi ostalimi bili še bolj
polni življenja.
Potem so se pojavile nevihte, treski in gromi so bili tako glasni, da
sem počasi zapiral vsa okna, prav vsa, eno za drugo,
nisem znal ustvarjati spominov samo med kratkimi bliski, manjkalo
mi je sonca in zraka, nisem znal plavati v dežju
in zajeti sape, dušilo me je.
Na koncu sem z železnim zapahom zapečatil še tista vrata,
kjer sem zmeraj koga čakal.
Koliko časa je preteklo, ne vem.
Okna so se že zdavnaj zlila
z mrzlim kamnom, ne najdem
jih in tudi jaz sem postal le kamen, hladen, tih, negiben, siv,
kakor vse, kar me obdaja. Samo vrata še včasih zaječijo, kot bi
pogrešala korake.
A postala so pretežka, pretežka, ne zmorem jih več odpreti.
Zaradi neviht sem odgnal svetlobo, preglasile in zaslepile so me,
vse, kar je ostalo od mene,
je hiša sredi cvetočega polja,
jaz pa zaprt umiram med njenimi zidovi.
In še tisti spomini, polni barv, so v tej temi postali nevidni.
Projekt medgeneracijsko sodelovanje skozi pesem - Mali in Veliki pesniki sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.