Gornja Radgona je vedno povezana s takšnimi in drugačnimi mostovi
Mestni muzej Špital v mestu ob reki Muri, med drugim, gosti stalno razstavo Radgonski mostovi, ki si jo izplača ogledati
Mestni muzej Špital
Mesto in občina Gornja Radgona z izjemo radgonskega in zlasti negovskega gradu v preteklosti ni bila ravno muzejska destinacija, toda s prenovo in ureditvijo t.i. Špitala, meščanske stavbe s konca 17. stoletja, ter postavitvijo stalne razstave "Radgonski mostovi" pa se je tudi mestece na reki Muri in avstrijski meji vpisalo na slovenski muzejski zemljevid.
Avtorice stalne razstave v mestnem muzeju v Gornji Radgoni, tri dame iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti: Metka Fujs, direktorica in muzejska svetovalka, Jelka Pšajd, višja kustodinja, in Irena Šavel,
muzejska svetnica, so leta 2015 bile dobitnice Valvasorjeve nagrade za
enkratne dosežke, za idejno zasnovo in postavitev omenjene stalne
razstave "Radgonski mostovi" v Špitalu. Postavitev omenjene stalne
razstave leta 2014, uradno so jo odprli na predvečer dneva državnosti, bo
še posebej ostal zapisan v zgodovino prebivalcev Gornje Radgone in
okolice, ter tudi širšega območja Pomurja in Slovenskih goric. Takrat so
namreč uradno odprli tudi prenovljeni kulturnozgodovinski spomenik
Špital, torej zgradbo, ki sedaj v pravem pomenu besede služi muzejskim
zbirkam in razstavam. Valvasorjeva nagrada za enkratne dosežke, ki so jo
prejele avtorice stalne razstave Radgonski mostovi samo potrjuje, da
gre za kakovosten projekt Pomurskega muzeja Murska Sobota.
Objektu vrnili prvotno podobo z renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi elementi
Naslov Radgonski mostovi so izbrali, ker je zgodba o Gornji Radgoni vedno povezana s takšnimi in drugačnimi mostovi. Povsem stvarnimi, kot je most čez Muro, ki povezuje dve mesti in dve državi, pa zgodovinskimi, od prazgodovinskih, antičnih in halštatskih grobišč, prek srednjega veka, do današnjega časa, mostovi med religijo in ljudskimi verovanji, med mestnimi in primestnimi prebivalci in ne nazadnje kot most med slovensko ter germansko etnično in jezikovno entiteto. Podstrešje Špitala, ki se je izkazalo kot izjemen razstavni prostor, predvsem za prikaz eksponatov, ki niso vključeni v stalno zbirko, omogoča tudi vpogled v stavbno zgodovino objekta. Še pred dobrim desetletjem je bila stavba v zelo slabem stanju, dotrajana je bila strešna konstrukcija, povsem dotrajano je bilo tudi stavbno pohištvo, zato so se lotili dela sistematično. Porušili so sekundarno, v 19. stoletju zgrajeno arkadno stopnišče in vrnili objektu prvotno podobo z renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi elementi. Špital sicer ni namenjen samo stalni, temveč tudi občasnim razstavam, s čimer je Gornja Radgona dobila pomemben muzejski in galerijski prostor. V objektu se izvajajo tudi drugi kulturni in podobni dogodki, v zadnjih letih pa tudi poroke.
Nekaj časa je bil v pritličnem delu stavbe disko, v nadstropnih prostorih pa stalna muzejska razstava
Kot pravi Metka Fujs, direktorica in muzejska svetovalka Pomurskega pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, prvi projekt celovite prenove stavbe starega Špitala v Gornji Radgoni in njegove okolice se je začel leta 2004 z zamenjavo dotrajane strešne kritine skupaj z letvami in strelovodno napeljavo. Prenovo so nadaljevali leta 2005 in je bila delno končana v letu 2006. Zaradi požarne varnosti in pomanjkanja denarja obnovitvenih del tedaj niso končali, zato stavba ni mogla zaživeti s svojo vsebino. Novi, sklepni projekt obnove, ki je obsegal dokončanje prenove in postavitev stalne muzejske razstave s programom za javnost, je stekel leta 2011 in je bil končan leta 2013. Financiran je bil z denarjem evropskega sklada za regionalni razvoj, države in občine Gornja Radgona. Prenovljeni kulturno-zgodovinski spomenik je zdaj z muzejsko in širšo javno vsebino smiselno umeščen v ožje spominsko območje tega dela mesta.
"Špital v Radgoni: Zatočišča te vrste za invalide, ostarele, sirote in reveže so nastala v srednjem veku. V večjih trgih in mestih so bili špitali znotraj mestnega obzidja, zunaj mest pa v bližini rek ali ob mostovih. Vzdrževali so jih mestne oblasti, cehi, zadruge, bogati meščani, plemstvo ali duhovščina. Z razvojem medicinskih znanosti so začeli v 18. stoletju vodenje špitalov prevzemati zdravniki in postopoma so se preobrazili v bolnišnice ali sirotišnice oziroma ubožnice. Možno je, da je bila stavba v Gornji Radgoni že od začetka, v 14. stoletju, špital, za svoje sirote in reveže pa naj bi jo zgradili prebivalci radgonskega predmestja Gris. Ferdinand II. je dal prvotno srednjeveško stavbo dograditi in leta 1618 v njo prenesti mestni špital. Kot dobrotniki so omenjeni različni grofje in več radgonskih meščanov, špital pa je imel prihodke tudi iz lastnih posesti. V 19. stoletju je bil del objekta oddan v najem stanovalcem, v delu pa so še vedno bivali oskrbovanci. Pred drugo svetovno vojno je imela v njem prostore šola, po vojni pa je bil namenjen stanovanjem. Nekaj časa je bil v pritličnem delu stavbe disko, v nadstropnih prostorih pa stalna muzejska razstava", pravi Fujsova.
Zgodba o Radgoni in njeni ožji okolici je bila vedno tudi zgodba o mostu. Ne le mostu čez reko, ki je povezoval starodavno mesto Radgona s predmestjem na Grisu in grajskim hribom ter sedežem območja Gornja Radgona. Ne le o mostu, ki danes povezuje dve mesti in dve državi – kot široko odprt prostor druženja in dialoga. "Radgonski mostovi so mostovi iz najstarejšega obdobja tega prostora, ki se izpričuje v prazgodovinskih in zgodnjesrednjeveških ostalinah na grajskem hribu ali v halštatskih in antičnih grobiščih v njegovem zaledju. To so mostovi rodbinske in politične zgodovine zaledja cvetočega srednjeveškega mesta na otoku reke Mure, okoliških gradov in vinorodnih gričev; mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi med lastniki vinogradov in viničarji ter bogate tradicije pridelovanja vin in šampanjca; mostovi, ki nas vodijo skozi politične, gospodarske in človeške zlome ter razcvete. Radgonski mostovi so mostovi med cerkveno zgodovino in ljudskim verovanjem, mostovi človekovega življenja; mostovi do bogate duhovne in kulturne zgodovine, ki so jo zaznamovali v širšem svetu prepoznani in priznani posamezniki", je dejala Metka Fujs.
Stalna muzejsko razstava Radgonski mostovi je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov
Po njenem so Radgonski mostovi, mostovi med dvema etničnima in jezikovnima skupinama, ki od časov naselitve živita v tem prostoru. Med Slovenci in Nemci, ki so v narodnem prebujanju, v grozljivih vojnah in maščevanju znali med seboj zrušiti vse mostove, a jih tudi graditi in vzdrževati. Mostovi med sedanjostjo in preteklostjo se v muzeju izpričujejo kot mostovi med muzami in mojstri. Muzeji so tisti kraji, kjer se mojstrom ni bati, da njihove mojstrovine ne bi ostale del večnosti, kamor sodijo. V muzejih je zgodovinski spomin v dobrih rokah – in z njim tudi naša preteklost. Stalna muzejsko razstava Radgonski mostovi je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov, kot so: Zgodba radgonskega Špitala je predstavitev najstarejšega urbanega dela mesta Gornje Radgone s Špitalom in predstavitev prvotne namembnosti objekta s stavbnimi prezidavami in spomeniško prenovo; Likovna zbirka predstavlja 14 izbranih likovnih del, plastik, vedut in portretov, ki so se močno poškodovana ohranila za njihovimi nekdanjimi lastniki in živijo sedaj, restavrirani in umeščeni v zgodovinski čas, svoje novo življenje; Radgonski mostovi skozi predmete, dokumente, fotografije, filme in interpretacijo avtorjev razstave, pripovedujejo o zgodovini območja Gornje Radgone. Od geološke podobe porečja Mure in Radgonskih goric, preko najstarejše arheološke poselitve grajskega hriba od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Pripovedujejo o fevdalnih lastnikih gradov in meščanih, ki so živeli na Grisu, o verski pripadnosti in cerkvi, o čarovniških procesih in ljudskem verovanju. Pripovedujejo o vinogradništvu kot gospodarski dejavnosti in socialnem ter bivanjskem okolju viničarjev in kmečkega prebivalstva. O življenju človeka od rojstva do smeri, o obredih in institucijah, o političnih odločitvah, ki prinašajo vojne in mir ali narodnih odločitvah, ki delajo države ter o posameznikih, ki so s svojimi deli prestopili okvirje lokalnega delovanja in ustvarjanja. Pripovedujejo o sodobnem času, ki ga živijo prebivalci Gornje Radgone in kako ta vsakdan vidijo domači umetniki skozi svoje ustvarjanje. In o mostu, ki je od nekoč povezoval dva dela mesta, bil v ujmah in vojnah večkrat porušen, pa zopet zgrajen in je danes odprti most med dvema mestoma in dvema državama. Radgonski mostovi skozi predmete, dokumente, fotografije, filme in interpretacijo avtorjev razstave, pripovedujejo o zgodovini območja Gornje Radgone. Od geološke podobe porečja Mure in Radgonskih goric, preko najstarejše arheološke poselitve grajskega hriba od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Pripovedujejo o fevdalnih lastnikih gradov in meščanih, ki so živeli na Grisu, o verski pripadnosti in cerkvi, o čarovniških procesih in ljudskem verovanju. Pripovedujejo o vinogradništvu kot gospodarski dejavnosti in socialnem ter bivanjskem okolju viničarjev in kmečkega prebivalstva. O življenju človeka od rojstva do smrti, o obredih in institucijah, o političnih odločitvah, ki prinašajo vojne in mir ali narodnih odločitvah, ki delajo države ter o posameznikih, ki so s svojimi deli prestopili okvirje lokalnega delovanja in ustvarjanja. Pripovedujejo o sodobnem času , ki ga živijo prebivalci Gornje Radgone in kako ta vsakdan vidijo domači umetniki skozi svoje ustvarjanje. In o mostu, ki je od nekoč povezoval dva dela mesta, bil v ujmah in vojnah večkrat porušen, pa zopet zgrajen in je danes odprti most med dvema mestoma in dvema državama.
Zraven je odprti depo s predmeti etnološke zbirke daje vsebino izjemnemu, javno dostopnemu, podstrešju radgonskega Špitala. Zbirka je bila oblikovana iz predmetov in dokumentov, ki so jih zbrali lokalni zbiralci na širšem območju Gornje Radgone. Dodano jim je bilo arheološko gradivo, ki ga je z zaščitnimi arheološkimi izkopavanji na grajskem hribu. V zbirki so arheološki, etnološki, umetniški in drugi kulturno-zgodovinski predmeti, dokumenti in pričevanja, ki izvirajo iz krajev zahodnega dela štajerskega Pomurja ali se kakorkoli navezujejo na njihovo zgodovino in zgodovino ljudi, ki so ga naseljevali od prazgodovine do danes. Zbirka je del stalne zbirke Pomurskega muzeja in je skoraj v celoti dostopna javnost.
Radgonski muzej - Špital
Špital je bil zazidan v letu 1363. Prvi podatki o obstoju špitala v Radgoni so iz leta 1438, vendar so ga v predmestje, k cerkvi sv. Petra, preselili leta 1614. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano. Zgradba iz 2. polovice 14. stoletja je po arhitekturni zgradbi edinstvena v Sloveniji. Poznogotsko stebrasto znamenje iz leta 1525 dobro ponazarja gotsko renesančno obdobje. Domneva se, da je na mestu Gornje Radgone stalo manjše rimsko naselje. Najdene so kamnite sekire in sledovi neolitske naselbine. Špital pokriva strma dvokapnica s čopoma. V pritličju in nadstropju je poleg ostalih prostorov po ena velika dvorana, ki je obokana, s štirimi toskanskimi stebrički, ki nosijo osrednji obok dvorane. Pritlična dvorana se proti jugu odpira v apsido, ki je služila kot kapela, izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe. Na oboku apside so še ohranjeni fragmenti fresk, ki pa so bile okoli leta 1990 prekrite z apnenim beležem. Vsi prostori pritličja so obokani, v nadstropju je na stropu prostora nasproti dvorane kvaliteten baročni štukaturni okvir. Stavba je bila prvotno pozidana kot zavetišče za bolne in je šele v 20. stoletju spremenila prvotno namembnost, nato pa je bila leta 1614 dozidana, v današnji pojavnosti pa je iz zadnje velike predelave leta 1764.
Špital predstavlja redek primer meščanske arhitekture tega tipa v Slovenji. Edinstvena je tudi njena konstrukcija podstrešja, ki je glede na obliko in tudi načina vezave konstrukcijskih tramov (leseni klini, brez žebljev), edinstvena v Sloveniji in širše. Že pred leti (1997) je Pomurski muzej izdelal koncept oziroma idejni osnutek za postavitev stalne razstave muzeja v Gornji Radgoni, pri čemer je začel zaradi slabega stanja muzealij sistematično skrbeti zanje že leta 1990. Popisali in dokumentirali so vse etnološke muzealije, uredili kartoteko in fototeko. Ostali del gradiva iz izkopavanj na grajskem hribu še vedno hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor. Skozi razmišljanja in snovanja nove stalne razstave, avtorje v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki skrbijo za stalno muzejsko zbirko v Gornji Radgoni, spremlja misel o mejah. Mejah, ki so naravne, politične, narodne, nazorske ali le fiktivne in so vsakdanjik tega, v bistvu razdeljenega mesta, ki si z veliko napora išče lastne identitete. Zgodba o Radgoni je bila zato vedno tudi zgodba o mostu. Ne samo mostu preko reke, ki je povezoval mesto Radkersburg z njegovim predmestjem na Grisu in grajskim hribom ter sedežem območja Gornja Radgona. Ne samo o mostovih, ki danes povezujeta dve mesti in dve državi. Radgonski mostovi so mostovi do najstarejše preteklosti tega prostora, ki se izpričuje v prazgodovinskih, bronastodobnih in zgodnje srednjeveških ostalinah na grajskem hribu ali halštatskih in antičnih grobiščih v njegovem zaledju. To so mostovi skozi rodbinsko in politično zgodovino, mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi do bogatega vinorodnega zaledja, življenja viničarjev in častitljive tradicije pridelovanja vin in šampanjca. So mostovi, ki nas vodijo skozi gospodarske zlome in razcvete. Radgonski mostovi so mostovi do duhovne in cerkvene zgodovine, ki se izpričuje na tem prostoru že v 9. stoletju ali v kulturnem stiku dveh narodov. Narodov, ki sta znala z vojnami rušiti vse mostove, a jih tudi graditi in vzdrževati. Mostovi med sedanjostjo in preteklostjo, med kulturami in socialnimi sloji se v muzeju izpričujejo kot mostovi med muzami in mojstri. Naloga projekta je bila uvrstitev muzealij in ostalega gradiva v zbirke in kategorizacijo, ki zajema naslednje zbirke: Stalna likovna zbirka, Zgodba radgonskega Špitala; Radgonski mostovi – zgodovina Gornje Radgone in okolice in predstavitev pridobljenih gradiv in posredovanje javnosti informacije o kulturni dediščini s pomočjo pedagoških in andragoških programov ter v obliki dela z obiskovalci. Javnosti se bodo predstavljali tudi pridobljeni predmeti, ki so razporejeni v depo odprtega tipa na edinstvenem podstrešju. Stalna likovna razstava: razstava slik (portretov in vedut) ter plastik iz stalne radgonske zbirke, ki sodijo v 18. in 19. stol. in so odraz zbirateljskega okusa tedanjih radgonskih meščanov in plemstva, ki je upravljalo z zemljiškim gospostvom in živelo v gornjeradgonskem gradu. Prostor stalne likovne zbirke ima večnamensko funkcijo in služi kulturnim ter izobraževalnim namenom.
Predstavitev stavbnega in zgodovinskega razvoja najstarejše profane stavbe v mestu, z gradbeni fazami in namembnostjo skozi zgodovinska obdobja. Radgonski mostovi: Kompleksna muzejska predstavitve razvoja mesta na desnem bregu reke Mure z grajskim hribom in okolico (arheološka, zgodovinska in etnološka podoba kraja). Ta del razstave pripoveduje del celovite zgodbe o enem mestu, ki ga deli reka in povezuje most, zgodbe, katere del že pripoveduje muzej v Radkersburgu. Razstava se omeji predvsem na grajski hrib, kot izjemno arheološko nahajališče in njegovo neposredno okolico, starodavni Gornji in Spodnji Gris ter današnjo Gornjo Radgono, na reko, na meje, ki so delile in na mostove, ki so povezovali. Zgodba o Radgoni je namreč predvsem zgodba o mostu ter njegovem funkcionalnem in simbolnem pomenu. In tukajšnji domačini so upravičeno ponosni na preteklost Radgone in okolice.
Špital je sicer ime za bolnišnico oziroma sirotišnico. Ustanavljanje špitalov v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci, reveži, bolni, siromašni ter starci in invalidi. Žal pa invalidom ni omogočen ogled razstav v Špitalu, a kot obljubljajo odgovorni, bodo storili vse, da bi se ta pomanjkljivost odpravila, čeprav je jasno, da bo to težko, kajti gre za staro stavbo, kjer je težko umeščati kaj novega...
Objektu vrnili prvotno podobo z renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi elementi
Naslov Radgonski mostovi so izbrali, ker je zgodba o Gornji Radgoni vedno povezana s takšnimi in drugačnimi mostovi. Povsem stvarnimi, kot je most čez Muro, ki povezuje dve mesti in dve državi, pa zgodovinskimi, od prazgodovinskih, antičnih in halštatskih grobišč, prek srednjega veka, do današnjega časa, mostovi med religijo in ljudskimi verovanji, med mestnimi in primestnimi prebivalci in ne nazadnje kot most med slovensko ter germansko etnično in jezikovno entiteto. Podstrešje Špitala, ki se je izkazalo kot izjemen razstavni prostor, predvsem za prikaz eksponatov, ki niso vključeni v stalno zbirko, omogoča tudi vpogled v stavbno zgodovino objekta. Še pred dobrim desetletjem je bila stavba v zelo slabem stanju, dotrajana je bila strešna konstrukcija, povsem dotrajano je bilo tudi stavbno pohištvo, zato so se lotili dela sistematično. Porušili so sekundarno, v 19. stoletju zgrajeno arkadno stopnišče in vrnili objektu prvotno podobo z renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi elementi. Špital sicer ni namenjen samo stalni, temveč tudi občasnim razstavam, s čimer je Gornja Radgona dobila pomemben muzejski in galerijski prostor. V objektu se izvajajo tudi drugi kulturni in podobni dogodki, v zadnjih letih pa tudi poroke.
Nekaj časa je bil v pritličnem delu stavbe disko, v nadstropnih prostorih pa stalna muzejska razstava
Kot pravi Metka Fujs, direktorica in muzejska svetovalka Pomurskega pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, prvi projekt celovite prenove stavbe starega Špitala v Gornji Radgoni in njegove okolice se je začel leta 2004 z zamenjavo dotrajane strešne kritine skupaj z letvami in strelovodno napeljavo. Prenovo so nadaljevali leta 2005 in je bila delno končana v letu 2006. Zaradi požarne varnosti in pomanjkanja denarja obnovitvenih del tedaj niso končali, zato stavba ni mogla zaživeti s svojo vsebino. Novi, sklepni projekt obnove, ki je obsegal dokončanje prenove in postavitev stalne muzejske razstave s programom za javnost, je stekel leta 2011 in je bil končan leta 2013. Financiran je bil z denarjem evropskega sklada za regionalni razvoj, države in občine Gornja Radgona. Prenovljeni kulturno-zgodovinski spomenik je zdaj z muzejsko in širšo javno vsebino smiselno umeščen v ožje spominsko območje tega dela mesta.
"Špital v Radgoni: Zatočišča te vrste za invalide, ostarele, sirote in reveže so nastala v srednjem veku. V večjih trgih in mestih so bili špitali znotraj mestnega obzidja, zunaj mest pa v bližini rek ali ob mostovih. Vzdrževali so jih mestne oblasti, cehi, zadruge, bogati meščani, plemstvo ali duhovščina. Z razvojem medicinskih znanosti so začeli v 18. stoletju vodenje špitalov prevzemati zdravniki in postopoma so se preobrazili v bolnišnice ali sirotišnice oziroma ubožnice. Možno je, da je bila stavba v Gornji Radgoni že od začetka, v 14. stoletju, špital, za svoje sirote in reveže pa naj bi jo zgradili prebivalci radgonskega predmestja Gris. Ferdinand II. je dal prvotno srednjeveško stavbo dograditi in leta 1618 v njo prenesti mestni špital. Kot dobrotniki so omenjeni različni grofje in več radgonskih meščanov, špital pa je imel prihodke tudi iz lastnih posesti. V 19. stoletju je bil del objekta oddan v najem stanovalcem, v delu pa so še vedno bivali oskrbovanci. Pred drugo svetovno vojno je imela v njem prostore šola, po vojni pa je bil namenjen stanovanjem. Nekaj časa je bil v pritličnem delu stavbe disko, v nadstropnih prostorih pa stalna muzejska razstava", pravi Fujsova.
Zgodba o Radgoni in njeni ožji okolici je bila vedno tudi zgodba o mostu. Ne le mostu čez reko, ki je povezoval starodavno mesto Radgona s predmestjem na Grisu in grajskim hribom ter sedežem območja Gornja Radgona. Ne le o mostu, ki danes povezuje dve mesti in dve državi – kot široko odprt prostor druženja in dialoga. "Radgonski mostovi so mostovi iz najstarejšega obdobja tega prostora, ki se izpričuje v prazgodovinskih in zgodnjesrednjeveških ostalinah na grajskem hribu ali v halštatskih in antičnih grobiščih v njegovem zaledju. To so mostovi rodbinske in politične zgodovine zaledja cvetočega srednjeveškega mesta na otoku reke Mure, okoliških gradov in vinorodnih gričev; mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi med lastniki vinogradov in viničarji ter bogate tradicije pridelovanja vin in šampanjca; mostovi, ki nas vodijo skozi politične, gospodarske in človeške zlome ter razcvete. Radgonski mostovi so mostovi med cerkveno zgodovino in ljudskim verovanjem, mostovi človekovega življenja; mostovi do bogate duhovne in kulturne zgodovine, ki so jo zaznamovali v širšem svetu prepoznani in priznani posamezniki", je dejala Metka Fujs.
Stalna muzejsko razstava Radgonski mostovi je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov
Po njenem so Radgonski mostovi, mostovi med dvema etničnima in jezikovnima skupinama, ki od časov naselitve živita v tem prostoru. Med Slovenci in Nemci, ki so v narodnem prebujanju, v grozljivih vojnah in maščevanju znali med seboj zrušiti vse mostove, a jih tudi graditi in vzdrževati. Mostovi med sedanjostjo in preteklostjo se v muzeju izpričujejo kot mostovi med muzami in mojstri. Muzeji so tisti kraji, kjer se mojstrom ni bati, da njihove mojstrovine ne bi ostale del večnosti, kamor sodijo. V muzejih je zgodovinski spomin v dobrih rokah – in z njim tudi naša preteklost. Stalna muzejsko razstava Radgonski mostovi je sestavljena iz štirih vsebinskih sklopov, kot so: Zgodba radgonskega Špitala je predstavitev najstarejšega urbanega dela mesta Gornje Radgone s Špitalom in predstavitev prvotne namembnosti objekta s stavbnimi prezidavami in spomeniško prenovo; Likovna zbirka predstavlja 14 izbranih likovnih del, plastik, vedut in portretov, ki so se močno poškodovana ohranila za njihovimi nekdanjimi lastniki in živijo sedaj, restavrirani in umeščeni v zgodovinski čas, svoje novo življenje; Radgonski mostovi skozi predmete, dokumente, fotografije, filme in interpretacijo avtorjev razstave, pripovedujejo o zgodovini območja Gornje Radgone. Od geološke podobe porečja Mure in Radgonskih goric, preko najstarejše arheološke poselitve grajskega hriba od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Pripovedujejo o fevdalnih lastnikih gradov in meščanih, ki so živeli na Grisu, o verski pripadnosti in cerkvi, o čarovniških procesih in ljudskem verovanju. Pripovedujejo o vinogradništvu kot gospodarski dejavnosti in socialnem ter bivanjskem okolju viničarjev in kmečkega prebivalstva. O življenju človeka od rojstva do smeri, o obredih in institucijah, o političnih odločitvah, ki prinašajo vojne in mir ali narodnih odločitvah, ki delajo države ter o posameznikih, ki so s svojimi deli prestopili okvirje lokalnega delovanja in ustvarjanja. Pripovedujejo o sodobnem času, ki ga živijo prebivalci Gornje Radgone in kako ta vsakdan vidijo domači umetniki skozi svoje ustvarjanje. In o mostu, ki je od nekoč povezoval dva dela mesta, bil v ujmah in vojnah večkrat porušen, pa zopet zgrajen in je danes odprti most med dvema mestoma in dvema državama. Radgonski mostovi skozi predmete, dokumente, fotografije, filme in interpretacijo avtorjev razstave, pripovedujejo o zgodovini območja Gornje Radgone. Od geološke podobe porečja Mure in Radgonskih goric, preko najstarejše arheološke poselitve grajskega hriba od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Pripovedujejo o fevdalnih lastnikih gradov in meščanih, ki so živeli na Grisu, o verski pripadnosti in cerkvi, o čarovniških procesih in ljudskem verovanju. Pripovedujejo o vinogradništvu kot gospodarski dejavnosti in socialnem ter bivanjskem okolju viničarjev in kmečkega prebivalstva. O življenju človeka od rojstva do smrti, o obredih in institucijah, o političnih odločitvah, ki prinašajo vojne in mir ali narodnih odločitvah, ki delajo države ter o posameznikih, ki so s svojimi deli prestopili okvirje lokalnega delovanja in ustvarjanja. Pripovedujejo o sodobnem času , ki ga živijo prebivalci Gornje Radgone in kako ta vsakdan vidijo domači umetniki skozi svoje ustvarjanje. In o mostu, ki je od nekoč povezoval dva dela mesta, bil v ujmah in vojnah večkrat porušen, pa zopet zgrajen in je danes odprti most med dvema mestoma in dvema državama.
Zraven je odprti depo s predmeti etnološke zbirke daje vsebino izjemnemu, javno dostopnemu, podstrešju radgonskega Špitala. Zbirka je bila oblikovana iz predmetov in dokumentov, ki so jih zbrali lokalni zbiralci na širšem območju Gornje Radgone. Dodano jim je bilo arheološko gradivo, ki ga je z zaščitnimi arheološkimi izkopavanji na grajskem hribu. V zbirki so arheološki, etnološki, umetniški in drugi kulturno-zgodovinski predmeti, dokumenti in pričevanja, ki izvirajo iz krajev zahodnega dela štajerskega Pomurja ali se kakorkoli navezujejo na njihovo zgodovino in zgodovino ljudi, ki so ga naseljevali od prazgodovine do danes. Zbirka je del stalne zbirke Pomurskega muzeja in je skoraj v celoti dostopna javnost.
Radgonski muzej - Špital
Špital je bil zazidan v letu 1363. Prvi podatki o obstoju špitala v Radgoni so iz leta 1438, vendar so ga v predmestje, k cerkvi sv. Petra, preselili leta 1614. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano. Zgradba iz 2. polovice 14. stoletja je po arhitekturni zgradbi edinstvena v Sloveniji. Poznogotsko stebrasto znamenje iz leta 1525 dobro ponazarja gotsko renesančno obdobje. Domneva se, da je na mestu Gornje Radgone stalo manjše rimsko naselje. Najdene so kamnite sekire in sledovi neolitske naselbine. Špital pokriva strma dvokapnica s čopoma. V pritličju in nadstropju je poleg ostalih prostorov po ena velika dvorana, ki je obokana, s štirimi toskanskimi stebrički, ki nosijo osrednji obok dvorane. Pritlična dvorana se proti jugu odpira v apsido, ki je služila kot kapela, izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe. Na oboku apside so še ohranjeni fragmenti fresk, ki pa so bile okoli leta 1990 prekrite z apnenim beležem. Vsi prostori pritličja so obokani, v nadstropju je na stropu prostora nasproti dvorane kvaliteten baročni štukaturni okvir. Stavba je bila prvotno pozidana kot zavetišče za bolne in je šele v 20. stoletju spremenila prvotno namembnost, nato pa je bila leta 1614 dozidana, v današnji pojavnosti pa je iz zadnje velike predelave leta 1764.
Špital predstavlja redek primer meščanske arhitekture tega tipa v Slovenji. Edinstvena je tudi njena konstrukcija podstrešja, ki je glede na obliko in tudi načina vezave konstrukcijskih tramov (leseni klini, brez žebljev), edinstvena v Sloveniji in širše. Že pred leti (1997) je Pomurski muzej izdelal koncept oziroma idejni osnutek za postavitev stalne razstave muzeja v Gornji Radgoni, pri čemer je začel zaradi slabega stanja muzealij sistematično skrbeti zanje že leta 1990. Popisali in dokumentirali so vse etnološke muzealije, uredili kartoteko in fototeko. Ostali del gradiva iz izkopavanj na grajskem hribu še vedno hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor. Skozi razmišljanja in snovanja nove stalne razstave, avtorje v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki skrbijo za stalno muzejsko zbirko v Gornji Radgoni, spremlja misel o mejah. Mejah, ki so naravne, politične, narodne, nazorske ali le fiktivne in so vsakdanjik tega, v bistvu razdeljenega mesta, ki si z veliko napora išče lastne identitete. Zgodba o Radgoni je bila zato vedno tudi zgodba o mostu. Ne samo mostu preko reke, ki je povezoval mesto Radkersburg z njegovim predmestjem na Grisu in grajskim hribom ter sedežem območja Gornja Radgona. Ne samo o mostovih, ki danes povezujeta dve mesti in dve državi. Radgonski mostovi so mostovi do najstarejše preteklosti tega prostora, ki se izpričuje v prazgodovinskih, bronastodobnih in zgodnje srednjeveških ostalinah na grajskem hribu ali halštatskih in antičnih grobiščih v njegovem zaledju. To so mostovi skozi rodbinsko in politično zgodovino, mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi do bogatega vinorodnega zaledja, življenja viničarjev in častitljive tradicije pridelovanja vin in šampanjca. So mostovi, ki nas vodijo skozi gospodarske zlome in razcvete. Radgonski mostovi so mostovi do duhovne in cerkvene zgodovine, ki se izpričuje na tem prostoru že v 9. stoletju ali v kulturnem stiku dveh narodov. Narodov, ki sta znala z vojnami rušiti vse mostove, a jih tudi graditi in vzdrževati. Mostovi med sedanjostjo in preteklostjo, med kulturami in socialnimi sloji se v muzeju izpričujejo kot mostovi med muzami in mojstri. Naloga projekta je bila uvrstitev muzealij in ostalega gradiva v zbirke in kategorizacijo, ki zajema naslednje zbirke: Stalna likovna zbirka, Zgodba radgonskega Špitala; Radgonski mostovi – zgodovina Gornje Radgone in okolice in predstavitev pridobljenih gradiv in posredovanje javnosti informacije o kulturni dediščini s pomočjo pedagoških in andragoških programov ter v obliki dela z obiskovalci. Javnosti se bodo predstavljali tudi pridobljeni predmeti, ki so razporejeni v depo odprtega tipa na edinstvenem podstrešju. Stalna likovna razstava: razstava slik (portretov in vedut) ter plastik iz stalne radgonske zbirke, ki sodijo v 18. in 19. stol. in so odraz zbirateljskega okusa tedanjih radgonskih meščanov in plemstva, ki je upravljalo z zemljiškim gospostvom in živelo v gornjeradgonskem gradu. Prostor stalne likovne zbirke ima večnamensko funkcijo in služi kulturnim ter izobraževalnim namenom.
Predstavitev stavbnega in zgodovinskega razvoja najstarejše profane stavbe v mestu, z gradbeni fazami in namembnostjo skozi zgodovinska obdobja. Radgonski mostovi: Kompleksna muzejska predstavitve razvoja mesta na desnem bregu reke Mure z grajskim hribom in okolico (arheološka, zgodovinska in etnološka podoba kraja). Ta del razstave pripoveduje del celovite zgodbe o enem mestu, ki ga deli reka in povezuje most, zgodbe, katere del že pripoveduje muzej v Radkersburgu. Razstava se omeji predvsem na grajski hrib, kot izjemno arheološko nahajališče in njegovo neposredno okolico, starodavni Gornji in Spodnji Gris ter današnjo Gornjo Radgono, na reko, na meje, ki so delile in na mostove, ki so povezovali. Zgodba o Radgoni je namreč predvsem zgodba o mostu ter njegovem funkcionalnem in simbolnem pomenu. In tukajšnji domačini so upravičeno ponosni na preteklost Radgone in okolice.
Špital je sicer ime za bolnišnico oziroma sirotišnico. Ustanavljanje špitalov v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci, reveži, bolni, siromašni ter starci in invalidi. Žal pa invalidom ni omogočen ogled razstav v Špitalu, a kot obljubljajo odgovorni, bodo storili vse, da bi se ta pomanjkljivost odpravila, čeprav je jasno, da bo to težko, kajti gre za staro stavbo, kjer je težko umeščati kaj novega...
