Mrtvi so se obračali v grobu

V okviru letošnjega Linhartovega srečanja gledaliških skupin Slovenije, ki ga vsako leto organizira JSKD, so ljubitelji gledaliških predstav, na območju pomurske regije, spremljali deset predstav. Selektor srečanj, Viktor Meglič, je po ogledu vseh desetih predstav v celem Pomurju na regijsko srečanje izbral dve predstavi. Poleg predstave Tadeja Murkoviča, ki jo je tudi režiral, z naslovom Kak je negda blo pozimi, v izvedbi Kulturnega društva Anton Krempl Mala Nedelja, je na ogled bila še drama, s pridihom črne komedije "Zbirni center" srbskega akademika, dramatika in scenarista Dušana Kovačevića (iz leta 1982), v režiji Luke Martina Škofa ter izvedbi Gledališke skupine KUD Štefan Kovač Murska Sobota. "Zbirni center, drama z elementi črne komedije, je predstava, ki spregovori o človeški minljivosti, o smrti, posmrtnem življenju, o človeku in njegovih neizživetih hrepenenjih, ciljih, čustvih...", je o predstavi pred uvrstitvijo v regijski "finale", zapisal selektor Viktor Meglič.

Zbirni center je prostor, kjer se jata duš, ki v življenju potujejo skupaj, spet najde in združi. Je osamljen prostor, neskončna pokrajina, tisti izpraznjen kotiček v človeku. Junaki ujeti v življenju ali smrti govorijo o človekovem emotivnem življenju, naših odločitvah in njihovih posledicah. Postavitev gledalcu seže v njegov čustveni prostor in od tam deluje. Besedilo odpira mističen prostor, ne moralizira ali poučuje, ampak sledi zgodbi in karakterjem. Je predstava, ki ponudi izrazito režijo, odlično igro, likovno podobo in predvsem gledalcu vsebino, humor, sporočilo, skratka celoten paket dobrega gledališkega dela. Pokaže nivo kulture, ki jo v današnjem času gledalec želi - "gledališki večer je zabava in kulturna hrana."

Komedija priznanega srbskega avtorja Dušana Kovaćevića (Balkanski špijon, Maratonci tečejo častni krog, Botri, Profesionalec, Kdo neki tem poje, Sveti Jurij ubije zmaja, Življenje v tesnih čevljih…) združuje žive in mrtve prebivalce majhnega mesta prek glavnega protagonista, profesorja Mihajla Pavlovića, ki je svoje življenje posvetil arheologiji. Ta se po infarktu znajde v Zbirnem centru – prostoru med življenjem in smrtjo, kjer sreča že pokojne someščane, pa tudi svojo ženo. Kmalu izvemo, da gojijo pokojniki mnogo hudih zamer do sveta živih, še posebej najbližjih. Ti, še živi, vsak po svoje shajajo z bremenom izgube in vsak svojo krivdo, kot vdova, brat izdajalec, sestra prešuštnica, primitivna nova oblast in še bi lahko naštevali. A Mihajlo se zbudi iz kome, vrne v življenje in razodene živim vso jezo in razočaranje mrtvih. Ti se odzovejo kot vsak, ki že dolgo trpi za občutkom slabe vesti… Mrtvi so se po komediji torej še naprej obračali v grobu, a kaj, ko tudi žive čaka neizbežna smrt in bivanje v Zbirnem centru …

"Želel sem si pripraviti predstavo, ki bi se hkrati ukvarjala z neko intimno temo, ki bi bila blizu temu okolju in bi lahko vanjo vključil čim večjo zasedbo, kjer bi bile moške in ženske vloge enakomerno razporejene, in mislim, da me je rešil Kovačević s tem tekstom," je povedal mentor in režiser Zbirnega centra, Luka Martin Škof, ki se je pri drugem sodelovanju s KUD Štefan Kovač odločil za večji gledališki ansambel. "Ko sem videl, koliko gledališkega potenciala je, mi ni bilo težko izbrati in zgraditi ekipe, ki deluje kot tim in se ima rada.", pravi režiser, ki je vloge v predstavi namenil petnajstim igralcem, kot so: Ana Bregar - Milica Pavlović, Boštjan Sinic - Ivan Pavlović, Aleksandra Pörš - teta Agnela, Zlatan Čerić (Jaro) - Peter, Nenad Perić - Brivec, Klara Draković - zdravnica Jelena Katić Popović, Elizabeta Lebar - Pekarka Leposava, Pekar Marko, Peter Jadrič - profesor Mihajlo Pavlović Mišo, Marko Horvat - Janko Keser, Vili Kovač - doktor Vlado Katić, Gašper Lovrec - Stevan Savski Keser, Matej Mertük - harmonikaš Srečko Evergrin. Za glasbo je poskrbel: Luka Kutoša; Maska in kostumi: Katja Lebar; Scenografija: Izidor Zadravec; Tehnična izvedba: Branko Novak; Vodja predstave: Malvina Bernjak; producentka Brigita Perhavec.

Zbirni center je zgodba o profesorju Mihajlu Pavloviću, ki umira. V prvem dejanju se okrog njega v žalosti zbirajo sorodniki, prijatelji in znanci, ne daleč stran pa je poroka in glasna zabava, saj gre življenje dalje, kot ob smrti ljudje radi govorijo žalujočim. Medtem ko se bližnji ukvarjajo s tem, kaj bodo naredili z njegovo hišo, arheološkimi najdbami in stvarmi, ki jih je zapustil, pa je vzporeden svet mrtvih, kamor v drugem dejanju potegne profesorja. A le za kratek čas, saj se profesor še vrne. V onostranstvu se še sreča s pokojnimi, svojo mlado ženo, prijatelji, znanci, sosedi, ki na onem svetu "iz kamnov delajo svoje neuresničene želje". In se sprašujejo, koliko še živijo v spominih, kako je z njihovimi otroki, ali imajo vnuke, ali njihovi bližnji še sedejo za mizo, kjer so nekoč skupaj večerjali, se dotikajo stvari, ki so jih imeli radi, ali še hranijo obleko pokojnega, če se ne bi mogoče še vrnil… Dokler ti pokojniki tam onkraj ne umrejo še drugič, takrat v spominu, in začnejo živeti svoje drugo življenje v neskončni in večni smrti.