Spomin na krištanski zadružni dom
Že toto soboto, 24. 6. 2017 od 18. vüre napre, kda PGD Krištanci-Šalinci praznüvle 90 let. Najeli se bote, špricar bote dobili, plesali bote, pa srečko bote lehko küpili. Pridte vsi, mlodi pa stori!
Med Grlavo na eni in Šalinci na drügi stroni je vesica, ki šteje celih 17 hišnih številk. Še dosta Prlekov nejč ne ve, ka je tan, dokič se ne pelajo skozi. Al to je Prlekija. Male vesi, lidje pa odprti, preprosti in veseli. In tak je tüdi v Krištancih. Čiglih nas je malo, smo krištančari velki lidje. Že starejši bi znali dosta povedati o ten, kak je treba sosidi pomogati, ka se lehko po oprovlenen deli potli tüdi z jin veseliš. Krištančari so z levimi in desnimi sosidi že negda bili močna ekipa, gnesden pa falabogi mlodi na svoj način tüdi držijo navezo napre. Z vüzenskin pokajon, fuzbalon, gledališko ekipo, ali pa jih zej že drüži velko prijateljstvo. Je pa ena stvor, ki bi jo starejši lidje gnesden z nejvečjin veseljon privoščili mlodin.
Stoji sred Krištanec. Gnes žalostna, brez düše, nekda pa spoštovoja vredna stavba.
Tak se jaz spotin…
Na igriščni stroni je bila mala trgovina, »Pri Jojeki« smo ji rekli. Falabogi, je šolski avtobus stava direktno tan. Pret kak gremo proti domi, se še malo zlečemo na igrišči in ftrgamo čistar novo trenirko, zato ka lehko drugi den v šoli pokožemo novo fliko na kolnah. Ka pa nan nede preveč dugcejt do dumi, še na hitro k Jojeki notri po eno Čungalungo. Mislin ka je žvečilni košta 11 tolarov. Či pa si meja kakši tolar viška v žepi, pa si seveda vzeja vrečko presenečenja – tan notri pa se je za vsakšega nekej nejšlo – te si pač meja dela do domi!
Strašno radi smo se zadržüvali okoli zadružnega doma. Al smo brsali žogo na igrišči, al smo se lovili okoli doma. Nejlepše pa je bilo, kda so bile vüni kakše muzike. Prikolica za ansamble je bila na igrišči, tan se je tüdi plesalo, lidje pa so sedeli pod vrbo žalujko. To je znalo priti lidi vkuper! Tak kak na fsakši pošteni veselici, neso falili hotdogi, na ceniki pa smo meli tüdi brizganec. Bolj za hec. Znalo se je alik, ka noben bog nede naroča brizganca, či lehko naroči špricar! Ženske so mele hrono prek, dedi pa šank. Deca pa smo se skos negi tan okrog motali pa fehtali peneze za Pepsije. Nejlepše pa se je seveda bilo loviti pa skrivati v trdi temi. Pa tüdi či si ša dumu z oglodanimi kolnami, ve de se že drügi den zacelilo.
Ob posebnih priložnostih pa smo bili v dvorani, ponavodi za osmi merc al pa dan žena, te je bilo seveda vüni še mrzlo. Dvorana je bila strašno veka, oder pa visoko zdigjeni, ka smo deca meli tremo že kda smo samo notri stopili. Okrog po stenah so bile risbe raznoraznih rož, ki so jih narisale že generacije pred nami, dvorana pa je zavolo jih zglednila domočo in pomirjajoče. Što bi zna, mogoče so še tote rože gnes den na stenah. Vsi smo nastopali, od malo večjih, pa do tistih nejmeših, ki so se kumer nafčili gučati. Eni so vküper spravili eno kitico, drügi so popevali ali pa špilali kakši inštrument, opet tretji smo bili poleg pri kakšen skeči. Vsi pa še zej vemo popevati Mamica je kakor zarja. Ven se je ne šlo za to, keri je bojše odrecitera ali odpopeva, važno je bilo samo, ka si bija poleg. Tak so rekli starejši, glovno je blo sodelüvati.
Kda pa je blo programa fertik… pej, te se je kumer lüšno začelo! Nejpret smo se najeli, tepa sta muzikanta začela špilati. Nesta se dugo trebala mantrati, že so lidje plesali. Fčosih je znola biti takša gužva, ka si ne moga priti na drügo stron plesišča. Mogli pa smo priti skozik, če je odzaja za plesiščon v tisti sobi bija šank, pa so odovali Smoki pa Pepsi v piksni. Samo, bolj je bila kesna vüra, meje smo letali okrog šanka. Gda pa gda so se dedi znali malo znopiti, tepa se je keri že nevarno hucka. Pa srečolov smo meli obvezno fsakšokrot! Pred vhodon v dvorano je bila soba dobitkov, tan smo se deca gužvali s srečkami v roki, ka smo te do mize že lehko poglednili notri v vrečke. Redkokda je bilo kej pametnega notri, pametnega za nos seveda. Al glovno, ka smo mi nejpred lehko naše nose vteknoli v vrečke.
Tak pomali je bila vüra čiduže več in veselica je šla proti kunci. Te kda sta muzikanta špilala Užićko kolo, smo deca ponavodi že spali po klopeh, ka so nas te potlan v spajočken stanji samo odnesli prta domi.
Je že lep cejt nazej, ja. Lep cejt od tega, kda smo kak deca čakali, ka de se nekej godilo in ka mo opet šli v zadružni dom. In že je lep cejt od tega, kda so naši starši v svojih mlodih letih tan plesale, špilale pa so jin legende tistih cejtov osebno. Pop Designi, Magneti, Simona Weis… To je moglo biti lüšno! Vsej tak provijo, kda se spotijo nazej. Mi mlejši tega nesmo doživeli, momo pa svoje spomine. Eni na prvi nastop, prvo recitacijo, prvi skeč, prvi fokstrot, prvi srečolov … Za vsakšega se je nekej nejšlo. Vsi smo radi šli v zadružni dom, mlodi pa stori. In lidje so radi prišli k nan v Krištance.
Zej pa nič več. Dvorana je žalostna. Od zvuna in od znotra. Trgovine Pri Jojeki nega več. Vrba žalujka še kumej stoji. Tüdi muzike pa recitacij se več vün ne čüje.
Provijo, ka je zadružni dom od občine. Mi pa rečemo ka je od nos, Krištančarof. In od vseh, ki so kda hodili sen. Od Grleščanof, Šalinčarof, Bonofčarof. Od vseh, ki so gda küpili lučko Tom Pri Jojeki, prišli na veselico plesat na Magnete al pa samo na špricar. Spomini so tisti, zavolo kerih se bomo še napre drüžili. Tüdi, če je kerega živleje zaneslo vün iz naših prelepih malih vesi, tü se bomo dobili.
Že toto soboto, 24. 6. 2017 od 18. vüre napre, kda PGD Krištanci-Šalinci praznüvle 90 let. Najeli se bote, špricar bote dobili, plesali bote, pa srečko bote lehko küpili. Pridte vsi, mlodi pa stori!
Dobimo se na igrišči poleg vrbe žalujke in našega ponosa, krištanskega zadružnega doma!
Darja Rus
Tak se jaz spotin…
Na igriščni stroni je bila mala trgovina, »Pri Jojeki« smo ji rekli. Falabogi, je šolski avtobus stava direktno tan. Pret kak gremo proti domi, se še malo zlečemo na igrišči in ftrgamo čistar novo trenirko, zato ka lehko drugi den v šoli pokožemo novo fliko na kolnah. Ka pa nan nede preveč dugcejt do dumi, še na hitro k Jojeki notri po eno Čungalungo. Mislin ka je žvečilni košta 11 tolarov. Či pa si meja kakši tolar viška v žepi, pa si seveda vzeja vrečko presenečenja – tan notri pa se je za vsakšega nekej nejšlo – te si pač meja dela do domi!
Strašno radi smo se zadržüvali okoli zadružnega doma. Al smo brsali žogo na igrišči, al smo se lovili okoli doma. Nejlepše pa je bilo, kda so bile vüni kakše muzike. Prikolica za ansamble je bila na igrišči, tan se je tüdi plesalo, lidje pa so sedeli pod vrbo žalujko. To je znalo priti lidi vkuper! Tak kak na fsakši pošteni veselici, neso falili hotdogi, na ceniki pa smo meli tüdi brizganec. Bolj za hec. Znalo se je alik, ka noben bog nede naroča brizganca, či lehko naroči špricar! Ženske so mele hrono prek, dedi pa šank. Deca pa smo se skos negi tan okrog motali pa fehtali peneze za Pepsije. Nejlepše pa se je seveda bilo loviti pa skrivati v trdi temi. Pa tüdi či si ša dumu z oglodanimi kolnami, ve de se že drügi den zacelilo.
Ob posebnih priložnostih pa smo bili v dvorani, ponavodi za osmi merc al pa dan žena, te je bilo seveda vüni še mrzlo. Dvorana je bila strašno veka, oder pa visoko zdigjeni, ka smo deca meli tremo že kda smo samo notri stopili. Okrog po stenah so bile risbe raznoraznih rož, ki so jih narisale že generacije pred nami, dvorana pa je zavolo jih zglednila domočo in pomirjajoče. Što bi zna, mogoče so še tote rože gnes den na stenah. Vsi smo nastopali, od malo večjih, pa do tistih nejmeših, ki so se kumer nafčili gučati. Eni so vküper spravili eno kitico, drügi so popevali ali pa špilali kakši inštrument, opet tretji smo bili poleg pri kakšen skeči. Vsi pa še zej vemo popevati Mamica je kakor zarja. Ven se je ne šlo za to, keri je bojše odrecitera ali odpopeva, važno je bilo samo, ka si bija poleg. Tak so rekli starejši, glovno je blo sodelüvati.
Kda pa je blo programa fertik… pej, te se je kumer lüšno začelo! Nejpret smo se najeli, tepa sta muzikanta začela špilati. Nesta se dugo trebala mantrati, že so lidje plesali. Fčosih je znola biti takša gužva, ka si ne moga priti na drügo stron plesišča. Mogli pa smo priti skozik, če je odzaja za plesiščon v tisti sobi bija šank, pa so odovali Smoki pa Pepsi v piksni. Samo, bolj je bila kesna vüra, meje smo letali okrog šanka. Gda pa gda so se dedi znali malo znopiti, tepa se je keri že nevarno hucka. Pa srečolov smo meli obvezno fsakšokrot! Pred vhodon v dvorano je bila soba dobitkov, tan smo se deca gužvali s srečkami v roki, ka smo te do mize že lehko poglednili notri v vrečke. Redkokda je bilo kej pametnega notri, pametnega za nos seveda. Al glovno, ka smo mi nejpred lehko naše nose vteknoli v vrečke.
Tak pomali je bila vüra čiduže več in veselica je šla proti kunci. Te kda sta muzikanta špilala Užićko kolo, smo deca ponavodi že spali po klopeh, ka so nas te potlan v spajočken stanji samo odnesli prta domi.
Je že lep cejt nazej, ja. Lep cejt od tega, kda smo kak deca čakali, ka de se nekej godilo in ka mo opet šli v zadružni dom. In že je lep cejt od tega, kda so naši starši v svojih mlodih letih tan plesale, špilale pa so jin legende tistih cejtov osebno. Pop Designi, Magneti, Simona Weis… To je moglo biti lüšno! Vsej tak provijo, kda se spotijo nazej. Mi mlejši tega nesmo doživeli, momo pa svoje spomine. Eni na prvi nastop, prvo recitacijo, prvi skeč, prvi fokstrot, prvi srečolov … Za vsakšega se je nekej nejšlo. Vsi smo radi šli v zadružni dom, mlodi pa stori. In lidje so radi prišli k nan v Krištance.
Zej pa nič več. Dvorana je žalostna. Od zvuna in od znotra. Trgovine Pri Jojeki nega več. Vrba žalujka še kumej stoji. Tüdi muzike pa recitacij se več vün ne čüje.
Provijo, ka je zadružni dom od občine. Mi pa rečemo ka je od nos, Krištančarof. In od vseh, ki so kda hodili sen. Od Grleščanof, Šalinčarof, Bonofčarof. Od vseh, ki so gda küpili lučko Tom Pri Jojeki, prišli na veselico plesat na Magnete al pa samo na špricar. Spomini so tisti, zavolo kerih se bomo še napre drüžili. Tüdi, če je kerega živleje zaneslo vün iz naših prelepih malih vesi, tü se bomo dobili.
Že toto soboto, 24. 6. 2017 od 18. vüre napre, kda PGD Krištanci-Šalinci praznüvle 90 let. Najeli se bote, špricar bote dobili, plesali bote, pa srečko bote lehko küpili. Pridte vsi, mlodi pa stori!
Dobimo se na igrišči poleg vrbe žalujke in našega ponosa, krištanskega zadružnega doma!
Darja Rus
