V Ljutomeru tretjič nalili čistega vina
V prvem delu nalivanja, novembra lani, so v posnetkih spregovorili predstavniki javnih zavodov v občini Ljutomer, v tretjem delu pa so tokrat pokazali posledice ukinjanja nekaterih zavodov
Dejan Karba
V soboto, 17. junija, se je v Domu kulture v Ljutomeru zgodilo tretje nalivanje čistega vina. Dogodek je moderiral Dejan Karba, avtor dokumentarca, za video pa je poskrbel Marko Wolf.
V prvem delu nalivanja, ki se je zgodilo 8. novembra lani, so v posnetkih spregovorili predstavniki javnih zavodov v občini Ljutomer, v tretjem delu pa so tokrat pokazali posledice ukinjanja nekaterih zavodov. Spodaj so objavljeni posnetki ter govor avtorja dokumentarcev.
Spoštovani, pozdravljeni že tretjič!
Malo nas je, a po inerciji naravnega zakona vse enkrat zraste, se razmnoži in obrodi. Ni druge, takó to gre na skorji menda edinega planeta v vsemirju, po katerem lahko bosopetijo noge človekove vrste!
Marsikdo izmed Prlekov – ljudi torej, ki živimo na tem zelenem, varnem in dokaj zdravem kotičku stare celine – me je že vprašal, kaj hočem doseči prek projekta »Nalijmo si čistega vina«.
Bom kratek: S projektom želim preokreniti smer, v katero drvi prleški polis, za katerega uzde držé tisti, ki o ježi in živali, ki jo jahajo, nimajo prav dosti pojma.
S projektom bi rad segel v vaše sive celice, v vaš zdrav razum. Rad bi razblinil mit o tem, da so itak vsi politiki pokvarjeni, izprijeni in bedni, nerodni in nevredni funkcije na katero smo jih na demokratični način izvolili.
Enaindvajset ljudi plus župan oz. županja predstavlja vrh piramide našega, lotmerškega političnega odločevalca, kateremu pri izvrševanju oblasti pomaga občinska uprava. Potem so tukaj še sveti zavodov, v katere ta sistem pošilja svoje delegate in to bi nekako že bilo to. Nastavljanje političnih direktorjev, kot radi rečemo onim, ki jih na vodilna mesta zavodov nastavljata kalkulacija in preračunljivost in sorodstvene vezi, ne sodi več v diapazon zdrave pameti političnega vodstva.
Politični vrh bi moral biti torej precej enostavni sistem, vsem občanom na očem in odločitve, ki jih ta sistem mora sprejemati, ker je to početje ena od njegovih elementarnih nalog, morajo biti dodobra premišljene, pretehtane, precejene, da so potem res ta prave.
Po Prelogu in Bratuši (Bog mu daj večni mir), po Špindlerju in Jurši imamo lotmeržanari že drugi mandat na političnem tronu damo, žensko, Olgo. Ona je tista, ki je najprej prek romanja h Katarini Kresal, v Ljubljano, k LDS, zbrala t.i. razvojno listo oz. partnerstvo in zmagala volitve. Tik po dobljeni tekmi se je partnerstvo vsaj tako hitro, kot se je sestavilo tudi razstavilo in Prleki smo bili proti koncu Olginega prvega mandata primorani opazovati suho parnost politične stihije.
Prišli so, k Olgi, novi svetovalci in novi vizažisti in nastala je čisto nova lista, neodvisna in samooklicano srčna in izjemno pomembna sama sebi.
O partnersko – družinskih korelacijah te nove lotmerške politične srečnosti sicer ne gre več izgubljati besed, a ravno prek njih se Lotmerk staplja s vsepovsodno usodo družbenega življenja, ki razkraja polis, ki uničuje zdravje demokracije. Ki namesto normalnosti v družbeni prostor vnaša šizofrenost in to prekleto narejenost, ki puhle glave dela sila modre in na videz takšne, kot so nekoč tukaj znali biti ljudje v resnici: Srečni, srčni, zdravo-kmečko-pametni, razsodni, preudarni in skromni. Žilavi in kljubovalni, kleni! Trdni v svoji misli in krepki v svojih dejanjih!
Premislek je eno od nujno potrebnih orodij, s katerim se popravlja pokvarjeno politično kolesje. Poleg temeljitega premisleka seveda potrebujemo tudi posameznike, ki so sposobni in voljni popravljanja nečesa, kar so okvarili drugi. Potrebujemo izkušnje in potrebujejo se, pri krotenju podivjanega sistema, red in natančnost in vizija.
Trajnostna mobilnost brez ene samcate steze za invalidne? Nakičenost določenih sosesk vizavi razmajanega in neuporabnega skeleta glasbene šole Slavka Osterca? Županjino trobezljanje o strahu, ki ga občani po njeno odvržejo le na občinsko-upravnem enotedenskem razkazovanju na glavnem trgu in sladke besede ter orošene oči v trenutkih, ko je imeti orošene oči in slad na ustnicah nekaj pričakovanega in povsem normalnega? Narejenost, ta presneta narejenost!
Kje je resnični mladinski center, ki bi lotmerško mladino zagnal v društveno dejavnost in v povezovalnost in zdravo tekmovalnost, v šport na tisoč in en način? Tistega priložnostno-interesnega konglomerata socialno-mladinske gverile na Kamenščaku, ki prav prek točno te politične elite, ki jo imamo na oblasti trenutno, opravičuje in celo širi svoj obstoj, ne moremo jemati resno in prostori nad ljutomersko blagovnico že predolgo časa samevajo. Kot tudi tisti, tudi Mercatorjevi pod skeletom matične zgradbe glasbene šole Slavka Osterca – govorim o nekdanjih prostorih Jagode - , ki bi lahko, komot, postali novi prostori baletne dvorane za učenje plesa in baleta.
Prekomerna zadolženost, največja v vsej poosamosvojiteljski zgodovini naše občine je lahko le posledica nespametnih, nepremišljenih in prehitro sprejetih odločitev. Poti nazaj ni, je le pot v prihodnost in po njej bomo, hočeš nočeš, stopali vsi Prleki. Zakaj torej ne bi premislili, dobro premislili situacije in potem k reševanju mesta in vasi pristopili sistemsko, korak po koraku, natančno in v redu?
Seveda se lahko prepustimo tudi toku odločitev tistih, ki menda po analogiji imena Olga, prav in čisto vse sfolga-jo, a plavanje s tokom menda še za ribe ni preveč zdravo. Kaj torej? Ne le kritizirati, mi je oni dan prišepnila nekdanja ravnateljica vrtca, o idejah je treba govoriti, Dejan!
Prav. Moja prva ideja glede političnega vakuuma, v katerega se je ujel Lotmerk, je bilo »Nalivanje čistega vina«. Govorjenje po resnici, brez olepševanj. Opis stanja, kot dejansko je.
Seveda sem na džentelmenski način o tem želel tukaj na tem odru najprej spregovoriti z lotmerško političarko prve katergorije, z županjo, a ta ni našla interesa. Njena dva namestnika pa ne poguma, da bi šla nekam, kjer ni šefice! Svetniki iz njene liste pa menda, kot je zadnjič tukaj povedala Sara, itak da ne govorijo precej pogosto in radi.
Pred jesenjo, ko bo projekt »Nalijmo si čistega vina« dobil nove obrate in sodelavce si oglejmo - pljunimo istini u oči -, kaj je prinesel lanski uničevalni cunami Olge Karba, ki je ukinil dva lotmerška javna zavoda: za enega od njiju, za Javni zavod za šport, izobraževanje odraslih in mladino, je pred leti prvi človek olimpijskega komiteja dejal, da je ljutomersko športno zvezo naredil najboljšo v državi. Drugi je TIC, turistično-informativni-center, s katerega predmetom dela naj bi se po novem ukvarjale kar knjižničarke Splošne knjižnice Ljutomer.
Kot smo videli, brezglavo ukinjanje zavodov torej (še) ni prineslo želenega učinka in ob nespametnem trajnomobilnostnem predrugačenju Jurševke je to že skoraj poldrugi milijon evrov denarja, ki smo ga kljub mednarodni varnostni in gospodarski krizi Prleki vrgli skozi okno. Kaj je z režijskim obratom, ki naj bi silno zagnal kolesje turizma in športa in edukacije starejših vedo le županja in njeni odbranci, a dejstvo je, da obrat kljub novim zaposlitvam na občini še ne deluje.
Preden otvorimo nocojšnjo debato dajmo, pomislimo spet na naše prednike z velikimi jajci, ki so v takratni habzburški monarhiji premogli pogum in prvič na ozemlju današnje države spregovorili javno besedo. Prvič v zgodovini slovenstva organizirali tabor in zahtevali tako jezikovno kot ozemeljsko enotnost.
Smo danes še dovolj zbrani, da krenemo po njihovih stopinjah in izmed skoraj dvanajst tisočih, kolikor nas je v občini, odberemo tistih enaindvajset ljudi plus župana/županjo, in začnemo pisati neko novo, boljšo in bolj normalno, učinkovitejšo zgodbo?
Dejan Karba
Nalijmo si čistega vina - Ljutomer, 1.del
Nalijmo si čistega vina, 3 del, 1. poglavje
Nalijmo si čistega vina, 3 del, 2. poglavje
Nalijmo si čistega vina, 3 del, 3. poglavje
Malo nas je, a po inerciji naravnega zakona vse enkrat zraste, se razmnoži in obrodi. Ni druge, takó to gre na skorji menda edinega planeta v vsemirju, po katerem lahko bosopetijo noge človekove vrste!
Marsikdo izmed Prlekov – ljudi torej, ki živimo na tem zelenem, varnem in dokaj zdravem kotičku stare celine – me je že vprašal, kaj hočem doseči prek projekta »Nalijmo si čistega vina«.
Bom kratek: S projektom želim preokreniti smer, v katero drvi prleški polis, za katerega uzde držé tisti, ki o ježi in živali, ki jo jahajo, nimajo prav dosti pojma.
S projektom bi rad segel v vaše sive celice, v vaš zdrav razum. Rad bi razblinil mit o tem, da so itak vsi politiki pokvarjeni, izprijeni in bedni, nerodni in nevredni funkcije na katero smo jih na demokratični način izvolili.
Enaindvajset ljudi plus župan oz. županja predstavlja vrh piramide našega, lotmerškega političnega odločevalca, kateremu pri izvrševanju oblasti pomaga občinska uprava. Potem so tukaj še sveti zavodov, v katere ta sistem pošilja svoje delegate in to bi nekako že bilo to. Nastavljanje političnih direktorjev, kot radi rečemo onim, ki jih na vodilna mesta zavodov nastavljata kalkulacija in preračunljivost in sorodstvene vezi, ne sodi več v diapazon zdrave pameti političnega vodstva.
Politični vrh bi moral biti torej precej enostavni sistem, vsem občanom na očem in odločitve, ki jih ta sistem mora sprejemati, ker je to početje ena od njegovih elementarnih nalog, morajo biti dodobra premišljene, pretehtane, precejene, da so potem res ta prave.
Po Prelogu in Bratuši (Bog mu daj večni mir), po Špindlerju in Jurši imamo lotmeržanari že drugi mandat na političnem tronu damo, žensko, Olgo. Ona je tista, ki je najprej prek romanja h Katarini Kresal, v Ljubljano, k LDS, zbrala t.i. razvojno listo oz. partnerstvo in zmagala volitve. Tik po dobljeni tekmi se je partnerstvo vsaj tako hitro, kot se je sestavilo tudi razstavilo in Prleki smo bili proti koncu Olginega prvega mandata primorani opazovati suho parnost politične stihije.
Prišli so, k Olgi, novi svetovalci in novi vizažisti in nastala je čisto nova lista, neodvisna in samooklicano srčna in izjemno pomembna sama sebi.
O partnersko – družinskih korelacijah te nove lotmerške politične srečnosti sicer ne gre več izgubljati besed, a ravno prek njih se Lotmerk staplja s vsepovsodno usodo družbenega življenja, ki razkraja polis, ki uničuje zdravje demokracije. Ki namesto normalnosti v družbeni prostor vnaša šizofrenost in to prekleto narejenost, ki puhle glave dela sila modre in na videz takšne, kot so nekoč tukaj znali biti ljudje v resnici: Srečni, srčni, zdravo-kmečko-pametni, razsodni, preudarni in skromni. Žilavi in kljubovalni, kleni! Trdni v svoji misli in krepki v svojih dejanjih!
Premislek je eno od nujno potrebnih orodij, s katerim se popravlja pokvarjeno politično kolesje. Poleg temeljitega premisleka seveda potrebujemo tudi posameznike, ki so sposobni in voljni popravljanja nečesa, kar so okvarili drugi. Potrebujemo izkušnje in potrebujejo se, pri krotenju podivjanega sistema, red in natančnost in vizija.
Trajnostna mobilnost brez ene samcate steze za invalidne? Nakičenost določenih sosesk vizavi razmajanega in neuporabnega skeleta glasbene šole Slavka Osterca? Županjino trobezljanje o strahu, ki ga občani po njeno odvržejo le na občinsko-upravnem enotedenskem razkazovanju na glavnem trgu in sladke besede ter orošene oči v trenutkih, ko je imeti orošene oči in slad na ustnicah nekaj pričakovanega in povsem normalnega? Narejenost, ta presneta narejenost!
Kje je resnični mladinski center, ki bi lotmerško mladino zagnal v društveno dejavnost in v povezovalnost in zdravo tekmovalnost, v šport na tisoč in en način? Tistega priložnostno-interesnega konglomerata socialno-mladinske gverile na Kamenščaku, ki prav prek točno te politične elite, ki jo imamo na oblasti trenutno, opravičuje in celo širi svoj obstoj, ne moremo jemati resno in prostori nad ljutomersko blagovnico že predolgo časa samevajo. Kot tudi tisti, tudi Mercatorjevi pod skeletom matične zgradbe glasbene šole Slavka Osterca – govorim o nekdanjih prostorih Jagode - , ki bi lahko, komot, postali novi prostori baletne dvorane za učenje plesa in baleta.
Prekomerna zadolženost, največja v vsej poosamosvojiteljski zgodovini naše občine je lahko le posledica nespametnih, nepremišljenih in prehitro sprejetih odločitev. Poti nazaj ni, je le pot v prihodnost in po njej bomo, hočeš nočeš, stopali vsi Prleki. Zakaj torej ne bi premislili, dobro premislili situacije in potem k reševanju mesta in vasi pristopili sistemsko, korak po koraku, natančno in v redu?
Seveda se lahko prepustimo tudi toku odločitev tistih, ki menda po analogiji imena Olga, prav in čisto vse sfolga-jo, a plavanje s tokom menda še za ribe ni preveč zdravo. Kaj torej? Ne le kritizirati, mi je oni dan prišepnila nekdanja ravnateljica vrtca, o idejah je treba govoriti, Dejan!
Prav. Moja prva ideja glede političnega vakuuma, v katerega se je ujel Lotmerk, je bilo »Nalivanje čistega vina«. Govorjenje po resnici, brez olepševanj. Opis stanja, kot dejansko je.
Seveda sem na džentelmenski način o tem želel tukaj na tem odru najprej spregovoriti z lotmerško političarko prve katergorije, z županjo, a ta ni našla interesa. Njena dva namestnika pa ne poguma, da bi šla nekam, kjer ni šefice! Svetniki iz njene liste pa menda, kot je zadnjič tukaj povedala Sara, itak da ne govorijo precej pogosto in radi.
Pred jesenjo, ko bo projekt »Nalijmo si čistega vina« dobil nove obrate in sodelavce si oglejmo - pljunimo istini u oči -, kaj je prinesel lanski uničevalni cunami Olge Karba, ki je ukinil dva lotmerška javna zavoda: za enega od njiju, za Javni zavod za šport, izobraževanje odraslih in mladino, je pred leti prvi človek olimpijskega komiteja dejal, da je ljutomersko športno zvezo naredil najboljšo v državi. Drugi je TIC, turistično-informativni-center, s katerega predmetom dela naj bi se po novem ukvarjale kar knjižničarke Splošne knjižnice Ljutomer.
Kot smo videli, brezglavo ukinjanje zavodov torej (še) ni prineslo želenega učinka in ob nespametnem trajnomobilnostnem predrugačenju Jurševke je to že skoraj poldrugi milijon evrov denarja, ki smo ga kljub mednarodni varnostni in gospodarski krizi Prleki vrgli skozi okno. Kaj je z režijskim obratom, ki naj bi silno zagnal kolesje turizma in športa in edukacije starejših vedo le županja in njeni odbranci, a dejstvo je, da obrat kljub novim zaposlitvam na občini še ne deluje.
Preden otvorimo nocojšnjo debato dajmo, pomislimo spet na naše prednike z velikimi jajci, ki so v takratni habzburški monarhiji premogli pogum in prvič na ozemlju današnje države spregovorili javno besedo. Prvič v zgodovini slovenstva organizirali tabor in zahtevali tako jezikovno kot ozemeljsko enotnost.
Smo danes še dovolj zbrani, da krenemo po njihovih stopinjah in izmed skoraj dvanajst tisočih, kolikor nas je v občini, odberemo tistih enaindvajset ljudi plus župana/županjo, in začnemo pisati neko novo, boljšo in bolj normalno, učinkovitejšo zgodbo?
Dejan Karba
Nalijmo si čistega vina - Ljutomer, 1.del
Nalijmo si čistega vina, 3 del, 1. poglavje
Nalijmo si čistega vina, 3 del, 2. poglavje
Nalijmo si čistega vina, 3 del, 3. poglavje
