Odgovornost za mir se začne pri osebnem spoštovanju dostojanstva drugega
Borut Pahor ob 75-letnici poslednjega boja Pohorskega bataljona
75-letnica poslednjega boja Pohorskega bataljona
Množična udeležba na spominski prireditvi ob 75-letnici poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju je ponovno potrdila, da ni zamrl spomin na pohorskega junake, ki so 8. januarja 1943 skoraj do zadnjega padli v prepričanju, da je slovenska zemlja namenjena Slovenkam in Slovencem, a ne nemškemu okupatorju ter njegovim italijanskim in madžarskim podrepnikom.
Na
kar tri vojne ene generacije na slovenskih tleh je v svojem govoru
opozoril tudi predsednik Republike Slovenije Borut
Pahor kot
slavnostni govornik na slovesnosti 6. januarja ob 11.uri. Med drugim
je dejal:
»...v letošnjem letu bo miroljubni svet obeležil 100. obletnico konca prve svetovne vojne. Tedaj se je za trenutek zdelo, da je človeštvo tako osupnila zaradi sovje brezveznosti, brezsramja, tragičnih razsežnosti, hudega trpljenja in splošne žalosti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Toda to se je zdelo, skoraj dobesedno, le za trenutek. Zgolj dve dobri desetletji kasneje so blodnje o večvrednosti in manjvrednosti ljudi, ljudstev, ras in ver človeštvo znova pahnile v drugo svetovno vojno. Ta je bila tako neopisljivo strašna, da so hudi spomini na prvo svetovno vojno v senci njene dramatičnosti malodane zbledeli.
Danes, skoraj tri četrt stoletja po njenem koncu živimo v svetem upanju, da je bila druga svetovna vojna tudi zadnja svetovna vojna. Da ni bila zadnja vojna vemo tudi Slovenci, saj smo z osamosvojitveno vojno ubranili samostojno državo, neodvisno Slovenijo. Med nami še živijo ljudje, ki jim ni bilo prihranjeno gorje vseh treh vojn. Hočem reči, da je v zadnjih stotih letih vojno opustošenje zelo zaznamovalo slovensko usodo in to v času ene same živeče generacije.
Zato se nam kot staršem in starim staršem nujno vsiljuje vprašanje, ali obstaja možnost, da bodo naši otroci in vnuki, ki utegnejo večinoma dočakati sto let in več, lahko svobodno razvijali svoje sanje in talente, ne da bi jih doletela strašna izkušnja vojnega pekla ? Ta možnost obstaja. Toda zaradi zgodovinskih izkušenj se moramo zavedati, da je tudi naša neposredna odgovornost, da storimo prav vse, kar smatramo za potrebno, da ohranimo mir...
...Skoraj tri četrt stoletja nazaj so v pohorskem snegu obležali mrtvi domala vsi borci Pohorskega bataljona, med njimi tudi oče Alfonz Šarh in njegovi trije sinovi, stari 13, 15 in 17 let. Njihove preproste a plemenite sanje o svobodni domovini in svobodnem svetu je ubil smodnik prepričanja o njihovi manjvrednosti. Šarhovi otroci niso dočakali svobode. Mi pa jo uživamo in smo odgovorni Šarhu in njegovim otrokom, da s svojim lastnim in skupnim prizadevanjem ohranimo mir in omogočimo mirne sanje našim otrokom in vnukom. Tudi oni, kot mi ne, ne smejo nikoli pozabiti, da so dolžni njihovo svobodo in brezskrbnost Šarhovi domoljubnosti, hrabrosti in njegovi žrtvi. Slava mu.«
Predsednik Borut Pahor, kot tudi številne delegacije (borcev NOB, občin, veteranov vojne 1991, veteranov policije, Zveze slovenskih častnikov, društev in javnih ustanov) so k spomeniku na poslednjem bojišču Pohorskega bataljona položili vence, kulturni program pa so izvedli recitatorka, moški oktet Tinje in zborček fanfar policije.
Slovesnosti pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju se je udeležila tudi 9-članska delegacija Krajevne organizacije Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Radenci.
»...v letošnjem letu bo miroljubni svet obeležil 100. obletnico konca prve svetovne vojne. Tedaj se je za trenutek zdelo, da je človeštvo tako osupnila zaradi sovje brezveznosti, brezsramja, tragičnih razsežnosti, hudega trpljenja in splošne žalosti, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Toda to se je zdelo, skoraj dobesedno, le za trenutek. Zgolj dve dobri desetletji kasneje so blodnje o večvrednosti in manjvrednosti ljudi, ljudstev, ras in ver človeštvo znova pahnile v drugo svetovno vojno. Ta je bila tako neopisljivo strašna, da so hudi spomini na prvo svetovno vojno v senci njene dramatičnosti malodane zbledeli.
Danes, skoraj tri četrt stoletja po njenem koncu živimo v svetem upanju, da je bila druga svetovna vojna tudi zadnja svetovna vojna. Da ni bila zadnja vojna vemo tudi Slovenci, saj smo z osamosvojitveno vojno ubranili samostojno državo, neodvisno Slovenijo. Med nami še živijo ljudje, ki jim ni bilo prihranjeno gorje vseh treh vojn. Hočem reči, da je v zadnjih stotih letih vojno opustošenje zelo zaznamovalo slovensko usodo in to v času ene same živeče generacije.
Zato se nam kot staršem in starim staršem nujno vsiljuje vprašanje, ali obstaja možnost, da bodo naši otroci in vnuki, ki utegnejo večinoma dočakati sto let in več, lahko svobodno razvijali svoje sanje in talente, ne da bi jih doletela strašna izkušnja vojnega pekla ? Ta možnost obstaja. Toda zaradi zgodovinskih izkušenj se moramo zavedati, da je tudi naša neposredna odgovornost, da storimo prav vse, kar smatramo za potrebno, da ohranimo mir...
...Skoraj tri četrt stoletja nazaj so v pohorskem snegu obležali mrtvi domala vsi borci Pohorskega bataljona, med njimi tudi oče Alfonz Šarh in njegovi trije sinovi, stari 13, 15 in 17 let. Njihove preproste a plemenite sanje o svobodni domovini in svobodnem svetu je ubil smodnik prepričanja o njihovi manjvrednosti. Šarhovi otroci niso dočakali svobode. Mi pa jo uživamo in smo odgovorni Šarhu in njegovim otrokom, da s svojim lastnim in skupnim prizadevanjem ohranimo mir in omogočimo mirne sanje našim otrokom in vnukom. Tudi oni, kot mi ne, ne smejo nikoli pozabiti, da so dolžni njihovo svobodo in brezskrbnost Šarhovi domoljubnosti, hrabrosti in njegovi žrtvi. Slava mu.«
Predsednik Borut Pahor, kot tudi številne delegacije (borcev NOB, občin, veteranov vojne 1991, veteranov policije, Zveze slovenskih častnikov, društev in javnih ustanov) so k spomeniku na poslednjem bojišču Pohorskega bataljona položili vence, kulturni program pa so izvedli recitatorka, moški oktet Tinje in zborček fanfar policije.
Slovesnosti pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju se je udeležila tudi 9-članska delegacija Krajevne organizacije Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Radenci.
