»Cena vode za glasove ljutomerskih volivcev«

Potem ko sedem občin Sistema C in skupni upravljavec sistema že poltretje leto neuspešno poskušajo z ljutomersko občino in županjo doseči dogovor o upravljanju in o enotnih cenah vode v Sistemu C, so v zaščito lastne odgovornosti vložili tožbo zoper Občino Ljutomer in Olgo Karba, tako kot jim je svetovala pristojna ministrica in kot so to javnosti sporočili že spomladi letos. Tožba je bila nujna, saj Olga Karba sistematično zavrača upoštevanje in izvajanje sklenjenih dogovorov in danih kohezijskih zavez ter veljavnih predpisov. V posledici ljutomerske blokade je stanje v Sistemu C nevzdržno, nastaja pa tudi velika materialna škoda.

Ljutomerska županja Olga Karba, se očitno postavlja nad predpise in institucije pravne države, saj je v zvezi z vloženo tožbo dne 7. 8. 2018 na novinarski konferenci podala neresnične in zavajajoče izjave, s katerimi je še dodatno izzvala ogorčenje sodelujočih občin in izvajalca javne službe, ter tistega dela javnosti, ki mu je poznana problematika in resnično stanje v Sistemu C.

Ljutomerska županja Olga Karba je bila nosilka in koordinatorica Sistema C, ki je podpisala vse ključne dokumente tega 50 milijonskega kohezijskega projekta in je v projektu proti plačilu zastopala tudi vseh preostalih sedem občin. Olga Karba je skupen projekt vodila slabo in je po zaključku investicije partnerskim občinam povsem obrnila hrbet ter očitno »pozabila« na dane zaveze, ki so bile pogoj za pridobitev evropskih sredstev.

Ljutomerska županja se danes očitno tudi več ne spomni, kako velike stroške in kako visoko ceno za 1000 litrov vode, je predvideval projekt pred petimi leti v dokumentih, ki jih je podpisala prav ona, ljutomerska županja, ki danes razlaga svojim občanom in javnosti, da je cena vode previsoka in nesprejemljiva ... Še več: pozabila je tudi to, da je pravzaprav ona predlagala to isto ceno, ki je sedaj zanjo nesprejemljiva, kljub temu, da je predlagana cena za skoraj polovico manjša od tiste cene, ki jo je predvideval projekt?!

Županja pa ne pove, kdo bo namesto uporabnikov pokrival velike dodatne stroške novega, štirikrat več vrednega skupnega vodovodnega sistema in županja prav tako ne pove, da zaradi njenih blokad sedaj stroške uporabe in vzdrževanja nove infrastrukture namesto uporabnikov neposredno plačujejo občine iz svojih proračunov; in čeprav bi občine lahko ustrezne potrjene cene uporabnikom subvencionirale, te zakonite možnosti zaradi ljutomerskih blokad ni mogoče uporabiti niti v nobeni od ostalih sodelujočih občin Sistema C.

V nadaljevanju so podani ugovori in pojasnila k posameznim neresničnim navedbam županje in podžupanov:

1. Izjava županje, da je tožba »neutemeljena«, ni resnična. Tožba namreč obsega številne obsežne in argumentirane navedbe protipravnih ravnanj ljutomerske občine in Olge Karba, in vse navedbe so utemeljene s številnimi dokazi.

2. Ni res, da »je bila tožba vložena zato, ker ni bilo mogoče ljudem na položnicah pobrati za 3 milijone EUR več denarja za vodo«. Tožba je vložena zato, ker Občina Ljutomer ne spoštuje danih zavez, in ker zaradi ravnanj županje Olge Karba in njene koalicije, ki jo ima v občinskem svetu, preostalim občinam sistema C in skupnemu upravljavcu nastaja velika škoda, ki je v času vložitve tožbe ocenjena na vtoževani znesek. Vtoževani znesek je potrebno zagotoviti zato, da bi se zagotovilo ustrezno pokrivanje velikih dodatnih stroškov rabe novozgrajene in drage infrastrukture, in da bi se zagotovila predpisana amortizacija za novo infrastrukturo, ki jo nujno potrebujemo za vlaganja v objekte in naprave, urejanje problema vodnih izgub ter za druge namene.

Danes govoriti o nesprejemljivih cenah in velikih stroških občanov, je sprenevedanje in zavajanje; županja bi lahko enako pomagala občanom tako, da bi jim za sprejete ustrezne enotne cene skladno z veljavnimi predpisi zagotavljala subvencijo iz občinskega proračuna.

1. Ni res, da »1,5 milijona EUR tožbenega zahtevka odpade na omrežnino, preostanek pa na vodarino«, tako kot tudi ni res, da »se z uvedbo Sistema C v Prlekiji v 30 letih podražijo stroški vode za 90 milijonov EUR in dodatno še za 2 milijona EUR«.

Prav tako ni res, da naj »bi se omrežnina za podjetja povišala za 300%, stroški za vodo pa naj bi se dvignili za 97%«.

Tudi primerjanje vtoževane škode z vrednostjo investicije in primerjanje Sistema C s sistemoma A in B, pomeni nedopustno poenostavljanje in zavajanje.

V resnici so številke drugačne, manjše in različne v posameznih občinah in pri posameznih podjetjih. Zgolj za primerjavo navajamo, da je v štirih občinah Sistema C že danes cena, ki jo uporabniki plačujejo za 1000 litrov vode, celo višja od predlagane enotne cene vodarine, ki je za ljutomersko županjo nesprejemljiva. Predlagane enotne cene vode so povsem primerljive tudi s cenami vode, ki veljajo v podobnih sosednjih vodovodnih sistemih.

V resnici gre za to, da nam je Evropa dala nov, sodoben in drag vodovodni sistem, ki je vreden kar za 4x več od obstoječega in zato so sorazmerno večji stroški, ki jih ta nova infrastruktura povzroča: energija, vzdrževanje, tudi zagotavljanje predpisane 100% amortizacije nove infrastrukture, ki kot najemnina pripada občinam za vlaganja v infrastrukturo, zmanjševanje vodnih izgub, odprava napak in pomanjkljivosti, ...

1. Ni res, da »je v tožbi prvič razvidna celotna slika novih cen vode, in da ni bilo transparentnih izračunov«. V resnici so bili celotni stroški vode ter potrebne cene javne službe, kot tudi potrebni prihodki (ki jih županja imenuje »denar, ki ga je potrebno pobrati ljudem na položnicah«), natančno izračunani in predstavljeni v že projektni dokumentaciji, še preden je bila sprejeta odločitev za investicijo. Še več: projekt je pred več kot petimi leti predvideval celo bistveno višje stroške in prihodke ter za skoraj enkrat višje cene vode - vendar to takrat županje očitno še ni motilo, saj je kot nosilka in koordinatorica podpisala vse potrebne dokumente in zaveze, ki jih danes, ko dobivamo račun za pretekle odločitve, zavrača.

JP Prlekija je v skladu s predpisi in zahtevami občin vedno v roku pripravilo vse predpisane in potrebne izračune. Prav tako je JP Prlekija občinam na pristojnih organih vedno podalo vsa zahtevana dodatna pojasnila in podatke ter je vedno pripravilo tudi vse izračune, ki jih je bilo mogoče in dopustno pripraviti - seveda pa ni bilo mogoče pripraviti tistih zahtevanih izračunov, ki so bili v nasprotju s sklenjenim medobčinskim sporazumom ter danimi in dogovorjenimi zavezami in tudi v nasprotju s sprejetimi sklepi občin na skupnih organih.

Težko je razumeti, da ljutomerska županja sploh ni dala na glasovanje svojemu občinskemu svetu sklepov v vsebini, ki jo je pred tem na skupnih organih predlagala ona sama, in so jih nato potrdili občinski sveti vseh ostalih občin; namesto tega je županja v svojem občinskem svetu s svojo koalicijo postavila nove, povsem drugačne zahteve, ki niso skladne z danimi zavezami občin in ne s sklenjenim medobčinskim sporazumom.

1. Ni res, da »Občina Ljutomer brez povišanja cen izpolnjuje zaveze, tudi glede priključenosti in glede zmanjševanja vodnih izgub«. V resnici zaradi pomanjkljivosti in neustreznega delovanja posameznih delov sistema, priključevanje uporabnikov zelo zamuja, kar povzroča dodaten izpad prihodkov, prav tako pa tudi ni mogoče na potreben način pristopiti k zmanjševanju vodnih izgub, saj zaradi neurejenosti cen ni vira in ni potrebnih finančnih sredstev za ta namen.

2. Ni res, da »JP Prlekija Občini Ljutomer protipravno zadržuje pol milijona evrov zbrane najemnine, ki so jo plačali občani« in prav tako ni res, da »je vložena tožba odziv na izvršbo občine v zvezi z zadržano najemnino«. V resnici JP Prlekija najemnine za infrastrukturo ne more plačevati Občini Ljutomer zato, ker za to ni pravnih podlag, saj edino Županja Občine Ljutomer noče podpisati potrebnih pogodb, ki so bile pripravljene v sodelovanju z zunanjimi strokovnimi institucijami ter usklajene in soglasno sprejete na skupnih organih občin, kjer se je z njimi strinjala tudi ljutomerska županja sama, nakar so jih župani sedmih občin in direktor javnega podjetja že podpisali, županja pa ne. Brez ustrezne pogodbe občina pač ne more prejemati najemnine za infrastrukturo, zato so župani občin Sistema C s sklepom skupnega organa zahtevali, da JP Prlekija plačuje najemnino le tistim občinam, ki imajo v ta namen urejene pogodbe. Omenjeno usklajeno in sprejeto skupno pogodbo, ki so jo že podpisali vsi ostali pogodbeniki, lahko takoj podpiše tudi ljutomerska županja in s tem vzpostavi podlago za obračun in izplačilo najemnine za obstoječo infrastrukturo, ter po potrditvi ustreznega elaborata in cen, tudi za novo infrastrukturo Sistema C.

3. Ni res, da »so v predlaganih elaboratih vključeni stroški podizvajalcev SIM-a Radenci in Komunale Radgona, kar je v nasprotju z zavezami do EU«. V resnici elaborat nikjer ne predvideva, da bosta obstoječi komunalni podjetji v občinah Gornja Radgona in Radenci podizvajalca skupnega upravljavca. Županja v teh navedbah prejudicira neke nesprejemljive bodoče rešitve z namenom zavajanja. Res pa je, da je bilo sodelovanje z obstoječimi izvajalci javne službe v omenjenih občinah soglasno dogovorjeno in upoštevano v sklenjenem medobčinskem sporazumu, ki ga je podpisala tudi ljutomerska županja. Jasno in razumljivo je, da skupni elaborat mora obsegati tudi stroške infrastrukture in storitev javne službe v občinah Gornja Radgona in Radenci, saj ti dve občini postajata sestavni del skupnega vodovodnega sistema, v katerem mora veljati enotno upravljanje in enotna cena. Sodelovanje oz. vključevanje obstoječih izvajalcev javne službe v občinah Gornja Radgona in Radenci, oziroma njuno sodelovanje pri izvajanju storitev na področju oskrbe s pitno vodo bo urejeno tako, da ne bodo kršeni predpisi in dogovorjene ter dane zaveze občin.

4. In nenazadnje ni res, da se ljutomerska županja v resnici zavzema za nižje cene vode, saj kot nosilka in koordinatorica, ki je podpisala vse ključne dokumente Sistema C, natančno pozna projekcije stroškov in prihodkov ter potrebnih cen vode in ve, da le-teh ni mogoče občutneje znižati. Na drugi strani ima županja možnost, da kljub potrditvi potrebnih enotnih cen vode, s subvencioniranjem doseže za svoje občane enak učinek, vendar tega noče storiti, pač pa raje zavaja z neresničnimi podatki in primerjavami ter nerealnimi obljubami, ki služijo le njenim koristim.

Tožba je bila vložena zato, ker kljub iskrenemu in dobronamernemu prizadevanju županov sedmih občin in izvajalca javne službe, da bi našli rešitev, ki bi bila skladna s predpisi ter z danimi in dogovorjenimi zavezami, z ljutomersko županjo kljub številnim prizadevanjem ni bilo mogoče doseči nobenega dogovora. Županja s svojim ravnanjem povzroča nepopravljivo škodo in nevzdržno stanje vsem občinam, zato je bila tožba nujna predvsem zaradi zaščite odgovornosti ostalih sodelujočih občin in JP Prlekija, za upoštevanje veljavnih predpisov, danih zavez in sklenjenega medobčinskega sporazuma. Zakonitost in pravilnost poslovanja je predvsem obveznost in odgovornost direktorjev in to velja tako za direktorje izvajalcev javnih služb kot tudi direktorje občinskih uprav; pa najbrž ni slučajno, da je v tem zadnjem mandatu ljutomersko občino zapustil že drugi direktor občinske uprave ...

Vsi župani želijo svojim občanom zagotavljati čim boljše pogoje za življenje in delo, vendar je prav tako potrebno upoštevati predpise in dane kohezijske zaveze ter sklenjen sporazum. Če bi bilo v tem smislu možno z županjo doseči dogovor, sploh ne bi prišlo do tožbe in prav zaradi tega je danes, ko je tožba že vložena, županjino javno pozivanje županov občin Sistema C in JP Prlekija k odstopu od tožbe, zgolj sprenevedanje. Ne glede na to, pa so se tožniki kadarkoli pripravljeni izvensodno poravnati in dogovoriti, vendar le tako, da s tem ne bodo kršeni veljavni predpisi, dogovori in dane kohezijske zaveze, ter sklenjen medobčinski sporazum in odločitve, ki so jih sprejeli pristojni skupni organi občin.

Župani sedmih občin Sistema C in direktor JP Prlekija