Ognjemeti so sicer lepi, a tudi zdravju škodljivi

Ognjemeti, ki jih sedaj v decembru ne manjka, povzročajo kratkotrajno izjemno povišane koncentracije delcev v zraku, dušikovih oksidov in žveplovega dioksida. Delci, ki so posledica ognjemetov, so zelo majhni (približno 1 mikrometer) in vsebujejo strupene težke kovine, kot na primer stroncij, barij in svinec. Če ni padavin, lahko ti delci lebdijo v zraku več kot en teden.

Opozorilo so izdali tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), kjer opozarjajo, da k splošnemu onesnaženju zunanjega zraka v zimskem času v določeni meri pripomore tudi uporaba različnih pirotehničnih sredstev (ognjemetov, petard in iskric).

Za doseganje različnih efektov in barv se pri izdelavi pirotehničnih izdelkov uporabljajo številne kemikalije, ki običajno vsebujejo fosfor, kalij, kalcij, svinec, magnezij, aluminij, silicij, železo, baker, barij, natrij in molibden.

Delci lahko tudi več tednov po nastanku lebdijo v ozračju

Pri eksploziji se iz pirotehničnega izdelka kemikalije silovito sprostijo v zunanji zrak v obliki plinastih reakcijskih produktov in zelo majhnih trdnih delcev, ki jim pravimo ultra‐fini delci ali nanodelci. Ultra-fini delci nastanejo pri reakciji s kisikom oziroma pri reakciji med posameznimi deli eksploziva. Zaradi njihove velikosti, lahko dolgo (tudi več tednov) po nastanku lebdijo v ozračju dokler jih v zemljo in vodotoke ne spere dež. Vidimo jih le, če se na njih kondenzira vlaga - nastane megla, ki je najbolj vidna nekaj minut po začetku ognjemeta, pojasnjujejo na NIJZ.

Ob tem navajajo primer, da je ob petminutnem ognjemetu, s katerim je bilo zaznamovano praznovanje 20. obletnice samostojnosti Slovenije, bila koncentracija ultra-finih delcev v zunanjem zraku v času ognjemeta do 2,4 x 104 /cm3 zraka, pri uporabi iskric (ki jim rečemo tudi kresničke ali prskalice) pa so jih izmerili še več in sicer nad 16 x 104 /cm3 zraka (1).

Delci prodrejo globoko v pljuča in skozi sluznico pljuč prehajajo v krvni obtok

Ultra-fini delci, ki se pri uporabi pirotehničnih sredstev sprostijo v zunanji zrak so zelo majhni- veliki so od 2 do 200 milijardink metra (10-9 metra). Zaradi svoje majhnosti imajo drugačne lastnosti in drugače vplivajo na zdravje, kot delci enake kemijske sestave večjih dimenzij. Z vdihavanjem ultra‐fini delci prodrejo globoko v pljuča in skozi sluznico pljuč prehajajo v krvni obtok. S krvnim obtokom se raznesejo po telesu in dosežejo vsa tkiva ter lahko vstopijo v celice, svarijo na NIJZ. Našli so jih v vranici, jetrih in v bezgavkah, pa tudi v možganih. V celicah lahko povzročajo vnetja in različne poškodbe celičnih struktur (oksidativni stres in/ali nezaželene kemijske reakcije). Epidemiološke študije so pokazale vplive izpostavljenosti ultra‐finim delcem v zunanjem zraku na respiratorni in kardiovaskularni sistem, živčni ter imunski sistem (2,3). Raziskave so pokazale tudi, da obstaja tveganje škodljivega vpliva izpostavljenosti ultra-finim delcem na embrionalni razvoj. Vse več je dokazov, da pri izpostavljenih poškodujejo DNK (najbolj zaradi razvoja oksidativnega stresa, ali pa tudi direktno zaradi interference z DNK in vpliva na delitev celice). Zelo malo je znanega o dolgoročnih učinkih ultra‐finih delcev na zdravje.

Posebno tveganje z vidika vplivov na zdravje lahko predstavljajo ultra-fini delci za otroke, mladostnike, nosečnice in starejše ljudi ter bolnike z boleznimi dihal, boleznimi srca in ožilja ter sladkorne bolnike še pojasnjujejo na NIJZ.