Petdeset let mašništva župnika župnije Cezanjevci Jožeta Kolmanka

V murskosoboški škofiji letos zlato mašo obhaja zlatomašnik župnik župnije Cezanjevci Jože Kolmanko. Ob zlati maši si je izbral Slomškovo geslo »Sveta vera bodi vam luč«. V župniji Cezanjevci in dekaniji Ljutomer v Prlekiji je bilo praznovanje zlate maše priljubljenega, cenjenega in spoštovanega zlato mašnika zelo prisrčno in slovesno. Zlatomašnik Jože Kolmanko cezanjevsko župnijo vodi že dolgih 17 let, saj ga imajo verniki zelo radi, je župnik z velikim srcem. Poleg domačih vernikov župnije Cezanjevci so se zlate maše udeležili domači verniki in verniki župnije Sveti Andraž in Ožbolt ob Dravi. Podžupan Občine Ljutomer Janko Špindler se je zlatomašniku čestital za 50 let mašništva ter se zahvalil za tesno sodelovanje med župnijo Cezanjevci in občino Ljutomer.

V župnijski cerkvi sv. Roka in Sebastjana, kjer je zlatomašnik Jože Kolmanko daroval svojo zlato mašo, to je 50 let duhovništva, sta se ob daritvenem oltarju zbrala še murskosoboški škof ordinarij dr. Peter Štumpf in duhovni pomočnik v župniji Ljutomer msgr. Izidor Veleberi ter sorodniki zlatomašnika. Pred zlato mašo je zlatomašnika v imenu celotne župnije Cezanjevci pozdravila katehistinja Sonja Rakuša. V imenu družine Kolmanko pa je zlatomašniku nekaj besed namenil njegov brat Alojz Kolmanko. Domači iz družine Kolmanko so zlatomašniku v dar in spomin podarili spominsko sliko z njegovega otroštva v domačem kraju Večeslavci v župniji Pertoča na Goričkem v Prekmurju. Zlatomašniku je bil pridigar murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki mu je čestital za 50 let mašništva in mu v spomin podaril rožni venec, katerega je škof prinesel od papeža Frančiška. Škof je dejal, da je zlatomašnik na harmoniko frajtonarico zaigral na škofovi novi maši v Beltincih. Pred 16 leti se je udeležil romanja duhovnikov po nekaterih pravoslavnih samostanih v Srbiji.

Zlatomašnik in škof sta velika prijatelja in se rada srečata v župniji ali na sedežu škofije v Murski Soboti, obujata spomine in se pogovorita o verskem življenju v cezanjevski župniji. Zlatomašnik je zelo natančen in ljubeč duhovnik, skrbno ima urejeno pisarno, matične knjige in finančne obveznosti ter vestno opravlja duhovniško službo. Škof je naglasil, da ni zlate maše brez duhovnika in duhovnika brez zlate maše. Spregovoril je še o življenjski poti zlatomašnika ter se mu zahvalil za 50 let mašništva z željo, da bi mu zdravje še dolga leta služilo in bi bil še vrsto let dušni pastir v župniji Cezanjevci.

Novo mašo je daroval v rojstni župniji Pertoča na god sv. Ane

Zlatomašnik Jože Kolmanko je luč sveta ugledal v prelepi prekmurski vasici Večeslavci na Goričkem 1. marca 1945, materi Mariji in očetu Janezu. Bila je številčna družina, njegovo otroštvo je bilo zelo lepo, čeprav doma niso imeli v izobilju materialnih dobrin, so pa imeli ljubezen v družini. Že od malih nog je spoznaval lepote božje ljubezni. Osnovno šolo je obiskovali v Pertoči, kakor tudi verouk. Kar kmalu je postal majhen ministrant in bil vedno na voljo takratnemu župniku Štefanu Tratnjeku. Ni minilo dneva, da ne bi zjutraj pred šolo tekel k sveti maši ministrirat. Nič ga ni ustavilo, tudi zima ne, čeprav je bil velikokrat prezebli. Veselje do ministriranja je bilo večje kot pa mraz, kakor tudi ljubezen do Njega, ki ga je že kot mladega fantiča klical. Vse to je opazil tudi župnik Štefan Tratnjek, ki mu je sam pomagal pri tej veliki odločitvi. Tako je kot mlad fant star komaj 15 let odšel v Zadar v semenišče, kar je bila zanj težka odločitev, zapustiti topel in ljubeč dom, ter oditi v tuj svet. V veliko pomoč so mu v Zadru bili fantje iz Slovenije, ki so že obiskovali klasično gimnazijo.

Po končani klasični gimnaziji, se je leta 1964 vpisal na Teološko fakulteto, kjer je končal prvi letnik. Potem je študij zamenjal za vojaško obleko, saj je moral iti na služenje vojaškega roka. Pot ga je zanesla še dalje v Makedonijo v Resen pri Bitoli. Bil je zelo priljubljen med mladimi vojaki, slišati je bilo veliko anekdot o služenju vojaškega roka, a vendar jih je najbolj pritegnila njegova harmonika frajtonarca, katero se je že v rani mladosti naučil igrati njegov oče. Marca leta 1967 se je vrnil domov in nadaljevali študij v Ljubljani. Med tem časom so tudi v Mariboru ustanovili bogoslovje, zato je 1968. leta študij nadaljeval bliže domu in tako je lahko večkrat obiskal svoje domače.

Po petem letniku je prejel mašniško posvečenje in sicer 29. junija 1970. Novo mašo je daroval v rojstni župniji Pertoča na god sv. Ane 26. julija 1970. Kar hitro je dobil svojo prvo službo kot dušni pastir. Avgusta istega leta je bil imenovan za semeniškega duhovnika v Šentjurju pri Celju in je bil tudi zadolžen za upravitelja v Žusmu na Kozjanskem. Leta 1971 je bil imenovan za rednega kaplana v dotični župniji Šentjur pri Celju. Po treh letih kaplanovanja je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Ožbaltu ob Dravi in soupravitelja v Kapli na Kozjaku. Leta 1989 ga je pot vodila k Svetemu Andražu v Slovenskih goricah. Njegovo službovanje pa je postala župnija Cezanjevci, kamor je prišel leta 2003 po tragični smrti tedanjega župnika Alfonza Korbuna.

V Cezanjevcih zelo priljubljen

Zlatomašnik Jože Kolmanko je v vsaki župniji, kjer je deloval pustili poseben pečat. V vsej skrbi za duhovno rast vernikov, občudujejo tudi njegovo skrb v okviru danih možnosti. V cezanjevski župniji skrbi za lepoto verskih znamenj. Domača cerkev je popolnoma obnovljena, prav tako skrbi za lepo urejeno okolico okoli cerkve in župnišča. Zlatomašnik je bil zelo priljubljen med veroučenci v domači cezanjevski župniji, saj je pri verouku rad vzel v roke svojo frajtonarico in jim zaigral kakšno pesem, večkrat so skupaj zapeli pesem »Veš o Marija«. Svojo ljubezen do otrok je izkazal tudi vedno s kakšno sladko malenkostjo. Danes zaradi zdravstvenih težav ne uči več verouka. Posebno skrb je namenjal bolnim, ostarelim in tudi osamljenim. Biti duhovnik v današnjem času je morda za zlatomašnika veliko težje, kot za mladega duhovnika, saj se je način življenja zelo spremenil.

Tokrat je bilo za župnijo Cezanjevci dan dvojnega slavja in sicer župnijsko proščenje ob godu župnijskega zavetnika sv. Roka in sozavetnika sv. Sebastijana in zlatomašni jubilej župnika Kolmanka. Ob koncu so se zlatomašniku v imenu gradbenega odbora zahvalili za tesno sodelovanje pri obnovi cerkve, saj so prekrili streho, uredili fasado, elektrifikacijo in osvetlili notranjost cerkve, zamenjali so okna, uredili so centralno ogrevanje, obnovili so križni pot in druga manjša dela v cerkvi in okrog nje, obnovili so ostrejše župnišča in notranje prostore.

Ob koncu zaigral na frajtonarico

Za vse, ki so se udeležili proščenja in zlate maše pa bo ta dan ostal še dolgo v spominu. Po maši je zlatomašnik vsem podelil zlati mašniški blagoslov in kot vesel in pojoči župnik je v roke vzel svojo harmoniko frajtonarico in zaigral pesem »Veš o Marija« in pesem »Zlati časi, kam hitite«. Ob tej pesmi in petju v cerkvi in zunaj pred cerkvijo so se vsem zarosile oči od sreče in veselja. Čeprav je slovesnost zlate maše bila bolj v okrnjeni obliki, bolj skromno, so bila toliko bolj njihova srca vesela in radostna. Zlatomašnik Jože Kolmanko je v 17. letih službovanja v župniji Cezanjevci pustil velik pečat in delo, ki bo zapisano z zlatimi črkami v župnijski in dekanijski kroniki dekanije Ljutomer ter v občini Ljutomer.

Jože Žerdin