Slovenski kulturni praznik na Cvenu

Člani Kulturnega društva Cven so tudi letos ob slovenskem kulturnem prazniku oziroma Prešernovem dnevu, ki ga praznujemo ob obletnici Prešernove smrti, pripravili literarno-glasbeni večer.

Najprej so na oder stopili in zapeli MePZ Cven-Pristava, Mateja Topolinjak, predsednica KD Cven je na kratko predstavila Prešernovo življenje, z recitacijo Prešernove Zdravljice jo je pospremila Olga Majcen.

Ker pa je vlada leto 2023 na pobudo Ministrstva za kulturo razglasila za Kajuhovo leto se je večer odvijal v znamenju Karla Destovnika Kajuha. Nacionalna obeležitev Kajuhovega leta, ki bo poklon pesnikovi ustvarjalnosti in njegovi vlogi v kolektivni zavesti Slovencev, bo sovpadala z 79. obletnico pesnikove smrti, v lanskem letu pa smo že praznovali 100 let Kajuhovega rojstva.

Mateja je predstavila njegovo težko življenjsko pot, njegove pesmi so recitirali Jaka Raj, Tihomir Babič, Slavica Božič, Lara Klemenčič, Jan Fekonja, Olga Majcen, Marjana Sovič in Tanja Trstenjak. Za glasbeni vložek sta poskrbeli Maja Jakhel in Iva Taškov. S svojim glasom pa je znova navdušil tenorist Tihomir Babič, na klavirju ga je spremljala Ana Gnezda.

Kajuha je na odru upodobil Izak Škrobar, Anika Zadravec pa je ustvarila portreta Franceta Prešerna in Karla Destovnika Kajuha.

Kdo je bil Karel Destovnik Kajuh?

Karel Destovnik se je rodil 13. decembra 1922 v Šoštanju. Z materjo Marijo, očetom Jožetom in bratom Jožijem je živel v hotelu Jugoslavija, kjer so imeli restavracijo, kasneje pa tudi kino. Karel je šel z nepolnimi 6 leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal 5 razredov, potem pa se je vpisal v gimnazijo v Celju. V šolo se je vozil z vlakom, tako je imel tudi več časa za svojo izven šolsko kulturno in politično dejavnost. Od leta 1934 je bil aktiven član komunistične mladinske organizacije, poverjenik slovenske mladine. Bil je aktiven v protifašističnih akcijah šoštanjskega Sokola. Na vlaku je zbral skupino dijakov, ki jim je recitiral pesmi in jih ozaveščal o svetovnih novicah.

Leta 1938 je začel objavljati v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Naši ženi... Pod umetniškimi imeni Drago Jeran, Peter Kalin, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč ... se je skrival kot mlad literat. Proti koncu 6 razreda so ga izključili iz vseh celjskih gimnazij, ker so mu našli pismo z ilegalno vsebino. Tako je 6.razred gimnazije končal v Mariboru in tam nadaljeval šolanje. Preden je dopolnil 18 let, se je začela 2.svetovna vojna. Takrat je bil Kajuh že zrel mož, prizadeval si je za napredno glasilo mladih, prevajal je Gorkega, organiziral je sestanke in volil(u)ne borbe na gimnaziji, pripravljal referate, pisal pesmi. In prav zaradi vsega tega so tudi tukaj začeli paziti nanj. V enem izmed zadnjih pisem iz Maribora je takole zapisal: Recitacijo za prvi december so mi vzeli. Zanimivo kaj? Delam s polno paro. Živela revolucija!

Kajuh je bil zaradi svoje napredne usmeritve prepoznan za državnega sovražnika zato so ga v začetku leta 1941 za dobrih 14 dni poslan v taborišče v Medjurečje pri Ivanjici v Srbijo. Okupacija ga je pripeljala domov, potem v gestapovske zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer je napisal Nenapisano pismo iz ječe, prvo slo. pesem, ki jo navdihuje trpljenje iz zapora.

Ob napadu na Jugoslavijo 6.aprila 1941, je odšel s prostovoljci v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, vendar je bila skupina s strani policije razbita in tako se je vrnil s polomljenimi rebri in pljučnico domov. Zaradi skrivanja in vse pogostejših zasliševanj družine, je sredi septembra 1941 s pomočjo očeta odšel v Ljubljano. Takrat še ni slutil, da je bilo to zadnje slovo od svoje družine. V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec Varnostno obveščevalne službe in skrivne organizacije Komunistične partije Slovenije, za katere je opravljal naloge, hkrati pa je sodeloval v kulturnem življenju okupirane Ljubljane. Na silvestrovo je spoznal Silvo Ponikvar, ki je postala njegova velika ljubezen. Zanimivo je to, da je vsem govoril, da je star 27 let in res so mu verjeli, saj je s svojo zrelostjo in videzom deloval kot tridesetletnik. Pa čeprav je živel v ilegali, je bilo njegovo življenje, po slikovnih dokazih sodeč, zelo pestro in razgibano. S Silvo sta se sprehajala po parku v Tivoliju, hodila sta se kopat na tamkajšnja kopališča. In v vseh teh skupnih mesecih so nastale njegove najlepše pesmi. S psevdonimom Kajuh se je prvič podpisal konec leta 1942 v Naši ženi.

Tudi v Ljubljani je postalo življenje zanj prenevarno, Silva pa je bila v zaporu, zato je avgusta leta 1943 odšel na Dolenjsko v partizane. Postal je vodja kulturniške skupine 14.divizije, ki je pripravljala številne mitinge na osvobojenih ozemljih Dolenjske. Kajuh je nastopal in recitiral svoje pesmi in tako spodbujal partizane in domače k uporu proti okupatorju. V kulturniški skupini je bila tudi partizanka Brina, ki je bila plesalka in Kajuhova dobra prijateljica. Po pesnikovem nareku je natipkala Kajuhove pesmi in tako je v partizanih leta 1943 izšla njegova pesniška zbirka s preprostim naslovom Pesmi. Kajuh je napisal tudi himno 14 divizije, glasbenik Špik jo je uglasbil in s tako borbeno himno so še bolj podžigali partizane v napad. Januarja leta 1944 je odšel z divizijo čez Hrvaško na Štajersko, da bi pridobili nova ozemlja,

privržence in borce. Po težkih dnevih borb in prebojev v nemogočih zimskih razmerah, so se 22. februarja 1944, na pustni torek, utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Hišo je napadla večja skupina nemških vojakov. V napadu je pod streli slovenskega orožnika Franca Černeta padel tudi Karel Destovnik Kajuh.

Julija 1953 je bil, kot edini slovenski kulturnik, razglašen za narodnega heroja.

Dolga leta po Kajuhovi smrti je ta veljal za enega najbolj branih slovenskih pesnikov. Veliko ljudi je njegove verze znalo na pamet. Dajali so jim upanje in vero v lepši jutri. Njegova umetniška beseda je razumljiva in globoko čustveno izpovedna. Kdo je znal lepše in boljprepričljivo kot on opisati:

- nacionalno zavest (O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.)

- materino ljubezen:
Takrat, ko na prsih je tvojih še spal, takrat si mu nežno v solzah šepetala:
Glej, kmalu iz tebe cel fant bo postal.

- sinovo ljubezen:
Morda nikoli več ne bova zrla si v obraz, vendar nikdar ne bom pozabil nate.
A želel bi, da ne utihne prej mi glas, dokler ti ne porečem: Glej, ta svet je tudi zate!

- ljubezen do svoje drage:
Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej, sežem ti nežno v dlani koprneče.

- upanje v domovino in človeka:
Ljudje, če v vaših bi očeh razbral, po kakšnih hodite poteh,
in če vsakdo od vseh srca na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu stari svet propal..

Ljubezen do domovine in ljubezen do Silve je združil v ciklu ljubezenske pesmi, ki veljajo za njegove najlepše. Le - te je ljubemu dekletu in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih čutnih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v zapor. Bil je prepričan, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, omisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. V zadnjem pismu, ki ga je poslal Silvi v zapor, preden je odšel med partizane, je takole napisal:

Draga moja ljubčica, rad bi ti napisal pismom kakršnega nisem še nikdar napisal. Pismo nežno kakor češnjev cvet, preprosto kot smeh najinega še nerojenega otroka, tolažilno kot pesem, pesem velikih zvonov, oznanjujočih vstajenje. Vem, ljubčica moja zlata, kako zelo si potrebna besede, ki bi bila bodrilna kakor stisk tovariške roke. In to pismo, čeprav ni še zadnje, bo tako. Draga, dvigni glavo, ne joči, danes sem bolj kot kdaj koli prepričan, da je korak, ki ga bom storil, edino pravilen. Ne samo pravilen, najnujnejši!...

Na Silvijino željo je izpisal poseben zvezek svojih pesmi, ki ga je skupaj s pismi in fotografijami spravil v kovinsko škatlo, to pa zakopal pod češnjo na njenem domačem vrtu. Vsa ta vsebina je ostala nedotaknjena in je danes shranjena v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani.