V Ljutomeru svoja dela razstavljata Vika Potočnik in Brane Širca

V galeriji Anteja Trstenjaka, ki se nahaja v Domu kulture Ljutomer, razstavljata svoja dela Prlečka Vika Potočnik, nekdanja županja Mestne občine Ljubljana, in Brane Širca. Razstavo sta poimenovala Nevidne. Na otvoritvi razstave, v četrtek, 19. oktobra, sta dogodek popestrila s svojim hudomušnim nastopom Franček in Micika iz OŠ Mala Nedelja, glasbeni gost pa je bil Samo Bunda.

Poleg direktorice Splošne knjižnice Ljutomer Vesne Laissani in podžupana Občine Ljutomer Borisa Filipiča sta številnim zbranim na otvoritvi razstave spregovorila še kustosa Irma Brodnjak Firbas in Gregor Žižek.

Viktorija Potočnik in Brane Širca sta ustvarjalna dvojica, ki ju je naključno povezala njuna likovna pripoved, stkana v polju eksistencialno obarvane figuralike. Njune podobe opozarjajo na vse tiste, na katere smo kot družba pozabili, jih spregledali ali preslišali. Oba ustvarjalca povezuje globoka empatija, ki se zrcali v želji, da bi prav vsak posameznik imel možnost osmislitve, saj bomo le na ta način lahko kot družba zaživeli v sožitju.

Viktorijo Potočnik poznamo kot nekdanjo poslanko in županjo, pedagoginjo in humanitarko, v zadnjih letih pa sta se njen angažiran glas in beseda prelila v likovno govorico. Sprva se je izražala v risbi in grafiki, nato pa še intenzivneje v kiparskem mediju. Pri slednjem je izbrala glino, material, ki je domač tudi v njeni rojstni Prlekiji. V vitke, praviloma ženske figure, vnaša širok spekter čustev, največkrat pa v njihovi zamaknjenosti zaslutimo osamljenost, otožnost, obup, upor, vztrajnost, pa tudi upanje. Elegantne figure, ki jih avtorica patinira v naravnih odtenkih, ne kažejo izrazitih portretnih potez. Nastajajo posamično ali v paru, vendar pa v razstavnih postavitvah učinkujejo kot množica, ki brani človeško dostojanstvo. Med številnimi skulpturami, ki jih je Potočnikova doslej ustvarila, najdemo tudi torze, njeni najnovejši kipi pa razkrivajo tudi rupture - odprtine, ki jih asociativno doživljamo kot rane, metaforično pa nakazujejo na izgorelost ter duhovno izpraznjenost. V prispodobah se z elementom izvotljenosti človeške figure hkrati nakazujejo možnosti po drugačnih, poglobljenih pogledih in posledično k odmiku od banalnosti in površnosti. Konstitutiven in zelo pomenljiv del njenih glinenih skulptur pa so tudi njihove sence, ki jih avtorica otipljivo materializira v papirju in jih lahko simbolično razumemo tudi kot težnjo po svobodi in puščanju sledi.

Brane Širca velja za izrazito angažiranega likovnega umetnika, katerega slikarski, grafični in kiparski cikli izkazujejo izjemno senzibilnost do družbenih neravnovesij. Navdih za slikarsko serijo Pariške silhuete (2017) je umetnik dobil v času bivanja v pariškem ateljeju Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Slikarski objekti so nastajali na osnovi fotografskega beleženja uličnega vrveža anonimne množice ljudi, ki preplavlja ulice, bulvarje in trge francoske prestolnice. Utrip, ki ga je Širca iskal skozi objektiv, pa poleg živahne dinamike urbanega vsakdanjika razkriva tudi manj prijetne plati sodobnega, s potrošniško logiko in tempom prežetega življenja. In ravno tovrstno bivanjsko plastenje predstavlja jedro njegovega likovnega raziskovanja v predstavljenih umetniških delih. Podobe ljudi je avtor s poudarjeno konturo prenesel na večjo papirnato podlago, tako kot v prejšnjem ciklu, imenovanem Denar (2012), pa je tudi tokrat kot likovne nosilce uporabil napihljive papirnate vreče, med transportom namenjene zaščiti blaga. Človeške figure umetnik podaja brez nadrobnosti, brez obličij, brez identitete. Pred nami se torej izrisujejo anonimne figure, zamrznjene v času in prostoru. V sinestetičnem duhu bi te podobe zlahka označili za neme, kajti zdi se, da so nemočno obstale v vakumu - tudi dobesedno, ko umetnik slikovno podlago dejansko napolni z zrakom. Zrak v papirnatem nosilcu gledalcu naslikane figure tudi fizično približa in s tem še dodatno poudari njihovo izrazno moč. Figure Širca zgovorno prikaže v belih (duhovno razvrednotenje) ali črnih silhuetah (eksistencialna teža), z močnimi plakatnimi odtenki barvnih prog pa v dela vnaša potrošniško estetiko. Pred seboj imamo prizore osamljenih posameznikov, ki hitijo drug mimo drugega, se ograjujejo v svoje lastne svetove in med seboj ne komunicirajo, kar odlično povzema Neca Falk v pesmi »Vsi ljudje hitijo«, ki z leti ironično pridobiva na aktualnosti.

Atmosfera, ki jo oriše Širca z multipliciranimi človeškimi silhuetami, je sorodna tisti, ki jo s svojo kiparsko pripovedjo ustvarja Potočnikova. Ob eksistencialnih bremenih, na katera opozarjata oba ustvarjalca, pa vendarle pri obeh zasledimo tudi likovne intervencije, s katerimi v sporočilnost razstavljenih umetnin vnašata tudi bolj optimistične poudarke. Potočnikova med svoje figure kot barvni akcent in atmosferski kontrapunkt postavi barvite cvetove glinenih rož in s tem obudi zgodovinski spomin na rokodelske spretnosti žensk, ki so imele v okolju pogosto tudi povezovalne učinke. Poskus vnosa domačnosti in nostalgije pa razberemo tudi pri Širci, ki svoje figure s pomočjo pleskarskega valjčka mestoma zapolni z dekorativnim ornamentom.

Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih.

Kustodinja Irma Brodnjak Firbas