Boris Pahor, Državljan Evrope 2013, postal tudi častni občan Sv. Jurija ob Ščavnici

Akademik Boris Pahor, ki bo avgusta dopolnil 100 let, je v petek v Kocbekovi dvorani na posebni slovesnosti prejel naziv »častni občan Občine Sv. Jurij ob Ščavnici«.

	Boris Pahor, pričevalec Kocbekovega časa, v Svetem Juriju ob Ščavnici
	Edvard Kocbek kot »etik življenja«

Samo nekaj ur pred slavnostno podelitvijo je, ko je bil že v Sv. Juriju, v krogu domačinov tega Edvardu Kocbeku tako dragega koščka Prlekije, izvedel, da je postal Državljan Evrope 2013, za kar mu je župan  Občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Anton Slana, ki si to šteje v posebno čast, prvi čestital. Po razglasitvi, ki je tako sovpadla z novico Evropskega parlamenta, da je Boris Pahor izbran za državljana Evrope, je bil v Kocbekovi dvorani premierno predstavljen še dokumentarni film o Edvardu Kocbeku »V objemu zemlje«, ki ga je posnela ekipa RTV Slovenije s scenaristom in producentom Janijem J. Kovačičem.

Petkov Pahorjev obisk je bil že drugi v nekaj več kot enem letu in akademik je znova odločno ponovil besede, ki jih je izrekel že lani, 4. maja, ko je s svojo navzočnostjo in nagovorom na obeležitvi 30. obletnice smrti Edvarda Kocbeka na izjemno sugestiven način oživil Kocbekovega duha, da je naš rojak, čeprav se tega premalo zavedamo, »ena glavnih osebnosti 20. stoletja, o njegovi pravi vrednosti za Slovenstvo pa zgodovina še vedno ni dokončno razmislila«.

»Ni prav, da ste po Kocbeku poimenovali samo dvorano, po njem bi se moral imenovati najmanj cel kulturni dom. To popravite in mi sporočite v Trst, mi pa bomo sporočili naprej v Ljubljano«, je bil tokrat že drugič z enako mislijo odločen Pahor, ki je med drugim dejal tudi, »da smo Slovenci en izmed najbolj izobraženih, sposobnih in iznajdljivih narodov na svetu«.

Tržaškega pisatelja in večkratnega nominiranca za Nobelovo nagrado je za častnega občana Komisiji za priznanja in članom občinskega sveta marca letos predlagalo Društvo za zaščito naravne in kulturne dediščine Sv. Jurij ob Ščavnici, katerega predsednik je Franc Čuš, saj se, kakor številni drugi domačini, zavedajo pomena njegovega tesnega prijateljstva z Edvardom Kocbekom, kar so utemeljili z naslednjimi besedami: »res je, da g. Pahor ni bil rojen in ne živi v naši občini, ampak je z njo preko osebnosti Edvarda Kocbeka življenjsko povezan. Javno kakor tudi v svojih delih stalno poudarja svoje poznanstvo in prijateljstvo s Kocbekom, predvsem pa njegov miselno umetniški vpliv nanj. Z njim ga povezujejo podobne življenjske izkušnje in soroden svetovni nazor. To se je še posebej kazalo v letih družbene in osebne izključenosti Edvarda Kocbeka. Kot demokrat in svobodomislec se je postavil Kocbeku v bran leta 1951 ob partijski gonji zoper njegovo knjigo Strah in pogum. Skupaj z Alojzem Rebulo sta leta 1975 izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, z intervjujem, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodne poboje domobrancev. To je v Sloveniji in Jugoslaviji izzvalo strahotno politično gonjo zoper Edvarda Kocbeka, domoljubu Borisu Pahorju pa je bil za več let prepovedan vstop v državo. Mejo je spet prestopil šele leta 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba, osem let pozneje pa je izdal spomine nanj v knjigi Ta ocean strašno odprt«.

Podelitev najvišjega občinskega priznanja, s katero so domačini izkazali čast Borisu Pahorju in obenem tudi Edvardu Kocbeku, je tržaški pisatelj, pričevalec Kocbekovega časa, dopolnil nekako takole: »Naredite, da bo pouk domovinskosti prišel v vaše šole. Ko so mi vzeli domovino in jezik, nisem več mogel biti jaz. V italijanski šoli sem bil dve leti zapored negativen. Slovencem na tej strani meje je premalo mar za tiste, ki so ostali zunaj«.

»Hvala, Edi«, je ob položitvi cvetja k kipu Edvarda Kocbeka dejal Boris Pahor in tudi ob zaključku petkovega nagovora, ko je s koraki stoletnika zapuščal oder Kocbekove dvorane.