Pomurska »ENA + EDEN« v Ljubljani
Tatjana Mijatović in Robert Jurak razstavljata na Ekonomski fakulteti
Branko Košti, petek, 8. maj 2015 ob 23:55
Robert Jurak in Tatjana Mijatović
Vse do konca meseca maja, bo v Galeriji Ekonomske fakultete v Ljubljani na ogled zanimiva likovna razstava, na kateri se predstavljata slikarka Tatjana Mijatović iz Radencev in kipar Robert Jurak iz Logarovcev v Prlekiji. Ob odprtju razstave, ki so jo poimenovali "ENA + EDEN", sta znana pomurska likovnika, v svojem, šaljivem stilu zbranemu občinstvu predstavila drug drugega. Oba sta tudi kot pomembno in potrebno poudarila sodelovanje med likovnimi ustvarjalci. Zato je Tatjana Mijatović, ki se v Galeriji EF v Ljubljani predstavlja že drugič, k sodelovanju tudi povabila Roberta Juraka.
Ob tej priložnosti sta Mijatovićevo in Juraka, predstavila likovni
kritik Mario Berdič, oz. profesor likovne vzgoje Zlatko Jakovljevič.
Tako smo med drugim izvedeli, da likovna dela Tatjane Mijatović označuje
nenavadno, že na daleč prepoznavno stilizirano, mestoma organsko,
mestoma geometrijsko oblikotvorje v smislu sestavljanja bodisi mozaičnim
bodisi vitražnim elementom podobnih "celic", ki imajo pogosto tudi
svojo notranjo "jedrno" strukturo, v asimetrično, fluidno učinkujoče
omrežje s prevladujočo krajinsko motiviko, četudi lahko neredko srečamo
vkomponirane človeške in živalske figure, predvsem ribe, vnašajoč v
dogajanje nekaj otroške igrivosti. "Takšni 'večcelični' likovni
organizmi, pogosto v kombinaciji z dripingovskimi posegi (polivanje
barve), pri nekaterih kritikih sicer vzbujajo asociacije na
neoimpresionistični pointilizem, vendar pa je gradnja slikovne površine v
primeru Tatjane Mijatović bolj sintetistična (cloissonizem), torej
bližje postimpresionističnemu zapiranju oblik, kot pa divizionističnemu
razkrajanju, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi jih včasih
okvirja", je dodal Bedrač.
Jakovljevič pa je Roberta Juraka
najprej predstavil kot mojstra, ki obvladuje material, potem pride
navdih – za umetnost. "Robert Jurak je zagotovo mojster, ki mu navdiha
ne primanjkuje in z Muzo si večkrat nalijeta čistega vina. Avtorja
poznajo spremljevalci umetniške scene kot performerja – kiparja, ki
kritično komentira naš skupni prostor in čas. Rdeča nit umetniških akcij
je dolga že več kot desetletje. V tem času je njegovo delo dozorelo ter
dobilo želeno kvaliteto in prepoznavnost. Nakazuje pa tudi na čas, kjer
se na pot kreativnosti skozi globalizacijske procese nenehno
postavljajo nove ovire. Kosi, izbrani iz zakladnice narave, izgrajeni v
zavetju ateljeja, pričajo o poetični prepletenosti materialov ter
likovni izraznosti površine in vsebine. Imaginarni orkester igra nemo
glasbo kipov in ne glede na to, kakšne misli nam uhajajo, lahko začutimo
uigranost podrobnosti s celoto".