Mineva 80 let od smrti najpomembnejšega slovenskega politika v času pred 2. svetovno vojno
Malo kateri slovenski politik je naredil takšno politično kariero kot prav dr. Anton Korošec, ki je bil rojen 12. maja 1872 v Biserjanah v občini Sveti Jurij ob Ščavnici.
Doprsni kip pred farno cerkvijo v Svetem Juriju ob Ščavnici
V ponedeljek, 14. decembra 2020, mineva 80 let od smrti najpomembnejšega slovenskega politika v času pred 2. svetovno vojno, dr. Antona Korošca. "30. maja 1917 je v dunajskem parlamentu v imenu južnoslovanskih poslancev, združenih v Jugoslovanski klub, naš rojak dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo. Dogodek, ki sprva ni imel večjega odmeva v javnosti, je proti koncu prve svetovne vojne prerasel v množično deklaracijsko gibanje. Ena izmed značilnosti tega gibanja je bilo množično podpisovanje v podporo Deklaraciji, ki jo je podpisalo več kot 320 tisoč podpisnikov, povečini žensk. Deklaracija, v kateri so se Slovenci z drugimi južnoslovanskimi narodi monarhije izrekli za združitev v samostojno državo, pomeni pomemben mejnik v zgodovini združevanja Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno državo. Posledično imata dogodek in sama izjava pomembno vlogo pri razvoju državniške zavesti med Slovenci," je ob tem povedal Franc Čuš, predsednik Kulturnega Društva za zaščito naravne in kulturne dediščine Sv. Jurij ob Ščavnici.
Ob tem tudi vse, v kolikor vas bo kdaj zanesla pot mimo Občine Sveti Jurij ob Ščavnici, vabi, da se ustavite in obiščete rojstno hišo našega rojaka v Biserjanah. Kulturno društvo za zaščito naravne in kulturne dediščine Sveti Jurij ob Ščavnici je ob podpori Občine Sveti Jurij ob Ščavnici in številnih drugih uredilo stalno spominsko razstavo o življenju in delu dr. Antona Korošca v njegovi rojstni hiši, v Biserjanah št. 20.
Na hiši je bila leta 1991 nameščena spominska plošča, ki jo je odkril starosta slovenske politike Ivan Oman. Razstavljeni so številni materialni in pisni zgodovinski viri, ki so bili last dr. Antona Korošca in ga predstavljajo kot duhovnika, politika, narodnega delavca in časnikarja. Razstava bo dopolnjena s 15-minutnim filmom, ki priča o Koroščevi življenjski in politični poti ter se zaključi z arhivskim posnetkom njegovega pogreba, enega najveličastnejših v zgodovini slovenskega naroda.
Ob tem nam je Franc Čuš posredoval tudi kratek zapis o njegovem življenju in delu, ki ga je pripravil. Objavljamo ga v nadaljevanju.
Kdo je bil Anton Korošec?
Dr. Anton Korošec je bil rojen 12. maja 1872 v Biserjanah v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Rodil se je v kmečki družini, saj je bil oče Janez lastnik majhne kmetije in tudi mati Neža, rojena Ploj je prihajala iz kmetije. Deželno gimnazijo je dokončal v Mariboru, kjer je tudi zaključil študij teologije. Leta 1905 je doktoriral iz teologije v Gradcu. Leta 1898 je postal perfekt mariborskega dijaškega semenišča. Že zgodaj se je vključil v narodno politično delovanje v svojem okolju, kjer je bilo čutiti močan nemški pritisk. Z enakimi izkušnjami se je soočil ob sodelovanju s prekmurskimi Slovenci, kateri so imeli podobne težave z Madžari kot Slovenci na Štajerskem z Nemci. Bil je pisec in urednik časopisov, ki so takrat izhajali v Mariboru. Leta 1906 je bil v peti splošni kuriji izvoljen v avstrijski državni zbor, katerega poslanec je ostal vse do razpada večstoletne monarhije. Maja 1917 je bil postavljen na čelo južnoslovanskih poslancev na Dunaju, ki so se združili v Jugoslovanski klub, zato mu je tudi pripadla dolžnost ter čast, da je prebral zgoraj citirani politični program. Konec leta 1917 je bil izvoljen za predsednika takrat najmočnejše slovenske politične stranke Slovenske ljudske stranke, na čelu katere je ostal do smrti.
29. oktobra 1918 je Narodno vijeće v Zagrebu izdalo razglas o ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Predsednik omenjenega organa je bil dr. Anton Korošec, kljub temu pa dogodku ni prisostvoval, saj se je udeležil pogajanj s srbsko vlado o ustanovitvi skupne jugoslovanske države. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev se je začela bogata politična kariera dr. Antona Korošca v Beogradu, kjer je bil vnet zagovornik narodne avtonomije in federativne državne urejenosti. S takšno politiko je skupaj s stranko predstavljal nenehno opozicijo ideji narodnega unitarizma in državnega centralizma. V dvajsetih letih sta dr. Anton Korošec kakor SLS bila deležna večinske podpore takratnega slovenskega volilnega telesa, saj je stranka na volitvah dobivala dvotretjinsko volilno podporo. Na ta način se je izražala tudi vloga SLS in njenega predsednika v Beogradu.
Malo kateri slovenski politik je naredil takšno politično kariero kot prav dr. Anton Korošec. V prid tej trditvi gre naslednja preglednica, ki prikazuje nekatere najpomembnejše funkcije, ki jih je zasedal dr. Anton Korošec v času med 1. 12. 1918 in 14. 12. 1940, ko je umrl:
- predsednik najmočnejše slovenske vlade med vojnama SLS
- predsednik Jugoslovanskega kluba (JK), koalicije sorodnih strank zastopanih v Narodni skupščini v Beogradu
- predsednik Glavne zadružne zveze
- 1918 - podpredsednik kraljeve vlade
- 1919 - poleg podpredsedniške funkcije, ki jo je opravljal v vladi, je postal tudi minister za prehrano
- 1920 - podpredsednik vlade in minister za promet
- 1920 - minister za promet
- 1920 - minister za promet v drugi vladi Milenka Vesnića
- 1920 - odstop iz mesta ministra za promet (razlog je bil relativno slab volilni rezultat SLS na volitvah)
- 1928 - minister za notranje zadeve
- 27. 7. 1928 - dr. Anton Korošec je kot prvi in edini nesrb v »stari Jugoslaviji« sestavil vlado, v kateri je poleg poslov predsednika vlade Anton Korošec opravljal tudi posle notranjega ministra
- 31. 12. 1928 - po 157 dneh obstoja vlade je dr. Anton Korošec podal odstop vlade, katerega je kralj sprejel 2. 1. 1929
- 1929 ustanovitev vlade, katere predsednik je bil general Peter Živković in je bila odgovorna neposredno kralju Aleksandru; dr. Anton Korošec je postal minister za promet
- 1929 - minister za gozdove in rudnike
- 1931 - postal je honorarni profesor za zadružništvo na Kmetijski fakulteti v Beogradu
- 31. 12. 1932 - objavljene so bile »ljubljanske punktacije« oziroma Slovenska deklaracija, katere avtorji so bili vodilni predstavniki SLS na čelu s dr. Antonom Korošcem
- januar 1932 - pregnan je bil v internacijo zaradi objave Slovenske deklaracije (internacijo je preživel v Vrnjački banji, Tuzli in na Hvaru)
- 1935 - notranji minister v vladi, ki jo je sestavil Milan Stojadinović in je na tem položaju ostal tri leta in pol, kar je bil svojevrsten rekord v takratni jugoslovanski politiki
- 1938 - postal je predsednik senata, funkcijo je opravljal do smrti
- 29. 6. 1939 - je postal minister za prosveto, obenem je še vedno opravljal funkcijo predsednika senata.
Za politične zasluge, ki jih je imel, je tako v Sloveniji kot na ravni države prejel številna priznanja in naslove. Naj jih navedem samo nekaj:
- odlikovanje Karadjordjevićeve zvezde I. stopnje
- 20. 2. 1939 - diploma častnega občana mesta Ljubljane
- diplomo častnega občana je do 11. junija 1939 prejel s strani 322 slovenskih občin
- 17. 12. 1939 je bil imenovan, za zasluge, ki jih je imel pri ustanovitvi ljubljanske univerze, za častnega doktorja slovenske Almae mastris.
Dokaz veličine in pomena dr. Antona Korošca kot politika in človeka je bil tudi njegov pogreb, katerega se je udeležilo več 10.000 ljudi. 40.000 ljudi je napravilo "špalir" od stolne cerkve do Navja, kjer je pokopan. Pogrebnih slovesnosti so se udeležili najvidnejši predstavniki tako slovenskega kot državnega javnega življenja. Pogrebne obrede sta opravila ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in mariborski škof dr. Ivan Tomažič. Na zadnji poti od stolnice do pokopališča Navje so ga pospremili najvišji predstavniki državnih oblasti: člani kraljeve vlade in slovenski ban, bivši ministri in bani, senatorji in poslanci, župani avtonomnih slovenskih mest ter zastopniki vseh kulturnih, vojaških, gospodarskih in političnih ustanov. Pred krsto je šla častna četa kraljeve vojske, gasilci, tisoč uniformiranih slovenskih fantov, tristo članic dekliških krožkov, zastopstvo Sokola, redovnice, srednješolsko in akademsko dijaštvo, zastave, godbe, združeni pevski zbori, trije cerkveni knezi z asistenco, dvesto duhovnikov...
