Razburjenje, adrenalin, zmaga…
»Klikaš in iščeš in hlastaš za novimi dražljaji, ki ti bodo v možganih dvignili serotonin. In postajaš bolj in bolj razdražen in bolj potrebuješ naslednji fiks.« Boštjan Gorenc - Pižama.
O zaljubljenosti in varanju…
Na nadaljevanje moje življenjske zgodbe boste morali malo počakati... Sedaj bom pisala o vsakdanjih stvareh, ki nam včasih olepšajo, včasih pa zagrenijo življenje...
Preživetje v internatu
V internatu sem veljala za »belo vrano« ker nisem bila podobna drugim, ampak so me nekako spoštovali ali vsaj tolerirali, čeprav ne vem, zakaj. Mogoče zato, da so prepisovali od mene teste in domače naloge. Ali zato, da sem bila še kar dobra odbojkarica, navsezadnje sem bila v svoji ekipi kapetanka, igrala sem tudi za starejše in sem večkrat pripomogla k zmagi ekipe. Imela sem visoki odriv in močno roko, bila sem odlična na mreži in v napadu.
Zgodnja najstniška leta
Prvih let v osnovni šoli se spomnim zgolj po tem, kako smo urejali razredni časopis in sem bila glavna urednica. Med drugim sem bila predsednica razreda in najboljša učenka. Klicali so me žirafa, ker sem bila večja od vseh za celo glavo in to mi je strašno šlo na živce. Šele v srednji šoli sem se nekako sprijaznila s svojo višino, ker sem bila s sebi enakimi. Ampak še zdaj se spominjam zaskrbljenosti svojih tet (mama je imela tri sestre in enega brata), ki so me ob vsakem obisku spra ...
Odraščanje v Ukrajini
Odraščala sem v Ukrajini, imeli smo mrzle in dolge zime. Z veseljem smo se sankali in smučali z bližnjega brega. Težko pa je bilo priti nanj. Sestra mi je želela pomagati in mi vrgla dol smučarsko palico. Palica z ostro konico me je zadela skoraj v oko, malo nižje. Ne spomnim se bolečine, ampak se spomnim šala, ki mi ga je sestra zamotala okrog in mnogo krvi. Na srečo ni bilo nič hudega, rano so mi zašili in zdaj je ne bi opazili niti s povečevalnim steklom. Nihče ni zganjal panike ...
Velika cisterna iz drugega kraja razlila gnojnico pri nas
V četrtek dopoldne prihrumi ogromen traktor s še večjo cisterno gnojevke mimo hiše in zares ogromne količine gnojevke zlije na mali njivi v bližini hiš kar dvakrat. Že res, da ni več snega in je že mesec marec, a v lepem suhem vremenu le ni ravno primerno neposredno ob naseljeni hiši razlivati toliko gnojnice, ne ravno prijetnega vonja. Pa ne gre le za to. Bolj me zanima, kdo sploh spremlja, koliko gnojnice se stresa na njive, saj je vendar jasno predpisana največja dovoljena količina ...
Moje zgodnje otroštvo
A veste mogoče, o čem je nekoč sanjalo vsako ukrajinsko dekle, no - skoraj vsako? Dokler je še mlado, lepo in privlačno za posameznike moškega spola oziroma je zanimivo na trgu? Čimprej oditi v tujino, najbolje v Ameriko, lahko pa tudi v Anglijo, Francijo ali Italijo, v glavnem, v kako solidno evropsko državo in se tam poročiti z bogatim poslovnežem ter srečno živeti do konca svojih dni ... Ta princ ne rabi imeti belega konja, zadostoval bi že mercedes, ali BMW pa tudi modra kri ni ...
Lepi ljudje in odnosi (a je res, da se včasih preveč potrudimo in ravno to ni dobro?)
V vsak odnos je treba vlagati in delati na njem. To ni nič novega. To vemo vsi. Kaj pa, če delamo, vlagamo, rezultat pa ostane očem neviden? Smo zmedeni in prestrašeni ter ne vemo kako naprej. Še vedno se vaš partner raje zadržuje v službi ali se na poti ustavi v kakšni gostilni, vi pa ga čakate, skrbno pospravite celo hišo, date otroke spat, skuhate večerjo...Njega pa ni. Ko pa pride, sploh ničesar ne opazi, vi pa ste se tako trudili. Nikoli, res nikoli vam ni prišlo na misel, da ...
»Najti moraš svoj vrt« (Nelson Mandela)
Sama sebi se zdim najbolj dolgočasna oseba na svetu, čeprav mi drugi pripisujejo domišljijo, včasih celo duhovitost in me imajo za kar se da zabavno. Tisti bi me morali videti doma, kdaj zdolgočaseno poslušam svoje otroke, ko mi vsi hitijo nekaj pripovedovati, jaz pa poskušam izpostaviti nekakšen red pri tem govoričenju, kar mi bolj slabo uspeva in nekako medlo odzivam s kratkimi stavki na povedano. Brez leposlovja in domišljije.
Dva svetova, dve resnici (ali je na tem svetu dovoljeno izraziti svoja čustva?)
Ali je na tem svetu dovoljeno izraziti svoja čustva? Žalost, jezo, razočaranje, ljubezen? Če to kdaj narediš in poveš, kaj dejansko misliš, deluješ kot vesoljec iz drugega planeta. Bolje je, da vse to potlačiš v sebi, čim globlje, oblečeš masko brezskrbnosti in se obnašaš tako, kot ne bi bilo nič. Govoriš o vsakdanjih zadevah, razpravljaš o ljudeh, ki jih nisi nikoli videl, nikoli slišal, samo da slediš temi pogovora. Ah, ti pogovori... A veste mogoče tega, ki je od tam, ž ...