Umrl je Boris Pahor

Umrl je zamejski pisatelj Boris Pahor, eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in pričevalec fašističnega nasilja nad Slovenci v Italiji. Star je bil 108 let. Pahor velja za enega najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj prevajani slovenski avtor. Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. Njegovo najbolj znano delo je roman Nekropola iz leta 1967, ki govori o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Pahor je bil deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Bil je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Nenehno je zagovarjal narodno samozavest in je bil zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur. Vedno je poudarjal, kako je narodna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Pahor je študiral italijansko književnost na padovski univerzi in pozneje na istem mestu doktoriral na temo Edvarda Kocbeka. Pahor je večkrat v zadnjih letih obiskal Prlekijo in Kocbekov rojstni kraj, Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer je nastopil tudi ob 30. obletnici njegove smrti.

Preberite tudi:
Boris Pahor, pričevalec Kocbekovega časa, v Svetem Juriju ob Ščavnici
Edvard Kocbek kot »etik življenja«
Boris Pahor, Državljan Evrope 2013, postal tudi častni občan Sv. Jurija ob Ščavnici
Slavnostna akademija ob 110. obletnici rojstva Edvarda Kocbeka
Boris Pahor obiskal Ljutomer

Od leta 2013 je bil Boris Pahor tudi častni občan Občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Tržaškega pisatelja in večkratnega nominiranca za Nobelovo nagrado je za častnega občana Komisiji za priznanja in članom občinskega sveta marca 2013 predlagalo Društvo za zaščito naravne in kulturne dediščine Sv. Jurij ob Ščavnici, saj se, kakor številni drugi domačini, zavedajo pomena njegovega tesnega prijateljstva z Edvardom Kocbekom, kar so utemeljili z naslednjimi besedami: »res je, da g. Pahor ni bil rojen in ne živi v naši občini, ampak je z njo preko osebnosti Edvarda Kocbeka življenjsko povezan. Javno kakor tudi v svojih delih stalno poudarja svoje poznanstvo in prijateljstvo s Kocbekom, predvsem pa njegov miselno umetniški vpliv nanj. Z njim ga povezujejo podobne življenjske izkušnje in soroden svetovni nazor. To se je še posebej kazalo v letih družbene in osebne izključenosti Edvarda Kocbeka. Kot demokrat in svobodomislec se je postavil Kocbeku v bran leta 1951 ob partijski gonji zoper njegovo knjigo Strah in pogum. Skupaj z Alojzem Rebulo sta leta 1975 izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, z intervjujem, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodne poboje domobrancev. To je v Sloveniji in Jugoslaviji izzvalo strahotno politično gonjo zoper Edvarda Kocbeka, domoljubu Borisu Pahorju pa je bil za več let prepovedan vstop v državo. Mejo je spet prestopil šele leta 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba, osem let pozneje pa je izdal spomine nanj v knjigi Ta ocean strašno odprt«.

Pahor je v zadnjih letih s svojimi razmišljanji nagovarjal mladino in jih pozival k dejavnemu udejstvovanju, ki naj bo utemeljeno na znanju, poglabljanju in študiju zgodovine, prava in diplomacije, zato da bo svet lahko doživel resnično spremembo.