Po izdaji svoje prve knjige lani v avgustu so me mnogi spraševali, ali bom začela pisati svojo drugo knjigo in moj prvi odgovor je bil - seveda ne. Po nekaj mesecih sem začela razmišljati o tem, razmišljala sem mesec, mogoče dva, dokler nisem začela pisati … Nekako sem želela napisati hudomušno in lahkotno knjigo o vsem, kar se mi je zgodilo v življenju, pri opravljanju svojega poklica … In v takšnem duhu sem tudi začela svojo zgodbo. Potem je prišlo obdobje korone, ki kar ni nehalo ...
Ko me je zbil električni skiro, sem najprej pomislila, da se - hvala bogu – to ni zgodilo otroku … V delčku sekunde sem preverila svoje stanje, ugotovila sem, da so vse okončine cele in da lahko hodim in sem prisebna. Se pravi, nimam pretresa možganov. Po vsem telesu sem imela odtrgnine in praske, izgledalo je zelo neprivlačno, ampak po takem padcu je to bila dejansko sreča. Rešil me je moj veliki nahrbtnik, ki je ublažil moč udarca, ko se je moški na električnem skiroju zaletel in ...
Včeraj na velikem evrovizijskem spektaklu je slavila Ukrajina s skladbo Stefania v izvedbi Kaluš Orkestra. Pevec je posvetil pesem vsem mamam, ki pošiljajo svoje otroke v vojno. Na koncu svojega nastopa so rekli Slava Ukrajini! V finalnem nastopu so nagovorili občinstvo, da naj pomaga Mariupolu in tovarni Azovstal, kje se še nahajajo ukrajinski vojaki in mogoče celo civilisti, in katerim preprečujejo izhod okupatorji iz Rusije. A veste, da je tovarna Azovstal dolga kar dvanajst kilometrov ...
Nikoli nisem bila tolikokrat v cerkvi kot letos. V Evangeličanski cerkvi nisem bila do zdaj niti enkrat. V tem času so ravno predstavniki te cerkve že tretjič povabili Ukrajince na druženje na materinsko nedeljo. V cerkvi vlada zelo sproščeno vzdušje, maša poteka hitro, ljudje lahko ploskajo in na splošno so bolj živahni in veseli.Danes po deveti uri smo se odpravili z avtobusne postaje Ljutomer proti Murski Soboti. Pri Evangeličanski cerkvi se nam je pridružilo še nekaj Ukrajink z ...
Ljudje so se naveličali … Naveličali so se vojne, naveličali so se pomagat drugim. Saj to je razumljivo, nič ne gre v nedogled. Prvič, ko smo zbirali humanitarno pomoč, je bilo stvari za dva kombija, potem vedno manj … Sedaj pošiljam že peti kombi v Ukrajino, večinoma samo z oblačili, hrane smo zbrali samo za dve škatli. Klicala sem na Rdeči križ, Karitas, klicala sem nekatere privatnike, da bi nam pomagali. Nekateri so se odzvali, drugi ne …Vojna še vedno traja. Ljudje v Ukrajini ...
Dogodki se vrstijo…Ne štejem več koliko krat sem bila na televiziji: TV SLO 1, POP TV, Planet TV…Ne štejem več, koliko krat sem dala izjave za časopise: Vestnik, Nedeljski dnevnik, Slovenske Novice, Domovina, spletne portale siol. net, iskreni.net. Ne spomnim se točno, koliko krat sem nastopala na Radiu Maxi, Radiu Murski val, Radiu Slovenija in Radiu Ognjišče…To sem sedaj napisala zgolj iz razloga, da sama ne pozabim vsega in niti slučajno ne iz potrebe, da bi se s tem hvalila. Nisem ...
Ideja o zaprtju društva Slovani je prišla že mnogo prej, dva meseca pred vojno. Kot bi vedeli… Tri leta je minilo, ko smo tako navdušeni in polni elana odprli društvo za širitev slovanske kulture Slovani. Takrat smo se srečali Ukrajinci, Rusi in Belorusi po narodnosti in ugotovili, da imamo precej skupnega. Najbolj skupno pa nam je bilo to, da vsi že nekaj let živimo v Sloveniji. Nekaj časa smo se srečevali, skupaj praznovali, imeli smo ogromno idej, kaj vse bomo naredili. Želeli smo ...
Ljudje so se navadili na vojno. V oddaji 24 ur že nekaj dni sploh ni bilo nobenega prispevka o vojni. Zato gledam poročila na SLO1, da sem na tekočem z dogajanjem. Saj razumem, marsikateri so se že naveličali gledanja teh grozot in hočejo nekaj mirnega, domačega – zato raje gledajo prispevke o barvanju jajc. V tem tednu je volilni molk in tako novic o politikih ne morejo predvajati. Na vojno se ne moreš navaditi. Ker je to nekaj tako strašnega, tako nedopustnega in tako nečloveškega ...
Prejšnji teden sem imela strašen napad alergije. Dvanajst ur mi je teklo z oči in sem kihala ter brisala nos. Vzela sem claritine, kaplje za v nos in za oči – ni pomagalo nič. V telovadnici sem imela spuščene žaluzije, vsak žarek svetlobe me je spravljal v obup. V šoli sem nosila sončna očala in doma, ob šesti uri zvečer, ko smo končali s predavanjem, sem se šla uleč v temno sobo in klicala vse, koga sem morala. Nič drugega nisem mogla storiti. Še glas prek telefona sem imela ...
Ukrajinske mame svojim otrokom napišejo s kemičnim svinčnikom njihove rojstne podatke in ime na desno stran hrbta. Da bi drugi vedeli kdo so…Če bi jih slučajno ustrelili kakšni ruski vojaki in potem bi obležali v blatu. Če bi jih slučajno našli potem drugi ljudje in pokopali. Če slučajno jim ubijejo starše in potem tisti otroci ostanejo brez mame. In bodo v šoku in ne bodo znali govoriti. In se ne bodo spomnili svojega imena. Ali če bodo tako majhni, da ne bodo vedeli povedati svojih ...