Odkar je prišla k meni moja sestra iz Ukrajine, so pri meni začele rasti hišne rastline, ki so po navadi hirale od pomanjkanja ljubezni in zalivanja. Na vrtu mi je prvič po petnajstih letih začela rasti paprika, ki je navadno zrasla samo v velikosti treh centimetrov. Saj vem, da papriko je treba zalivati. In rože tudi. Ampak tega nisem utegnila oziroma sem se jim premalo posvečala. Nekako niso bili na moji prioritetni listi.Petindvajset pet let sem poskušala igrati vlogo pridne gospodinje ...
Zdaj sem si malo odpočila. Humanitarni koncert »Za Ukrajino – z ljubeznijo«je mimo. Dva meseca priprav in načrtovanja…In potem res trdega dela. Skoraj nikoli ne pišem komentarjev na facebooku in na njih ne odgovarjam. Peljala sem se z vlakom iz našega dvodnevnega izleta na morje z Ukrajinci in sem bila jezna. Jezna na cel svet. Ker se je en moški z električnim skirojem zaletel vame, me je podrl in pobegnil s kraja nesreče…Ker sem bila cela v podplutbah in praskah…Ker me je vse bolelo ...
Na Kreti je mojemu možu prodajalec sadja rekel, da je hero, ker je bil vsak dan z drugim otrokom in na vprašanje: kolilo jih ima – je odgovoril, da pet. Kateri moški pri zdravi pameti bi želel imeti toliko otrok? Edino, če je junak...Da bi šli v Grčijo sem ga komaj spregovorila. Za tvojega Abrahama smo šli na Tenerif, nočem iti letos na Hrvaško. Pozneje sem se seveda ugriznila v jezik – čakalo me je presenečenje – potovanje v Ameriko, ampak sem zaželela vrabca v roki – in sedaj ...
Imela sem blokado. Dva tedna nisem napisala nič. Enostavno nisem čutila potrebe po tem. Ko si bolan, nimaš apetita. Nisem bila bolna, ampak se nisem mogla spraviti k računalniku, klikniti na Word in začeti pisati… Nekateri pravijo: saj blog lahko piše vsak. Seveda, poskusite: vsak teden nekaj napišite, da bo smiselno in bo kazalo odziv vaših misli ali dejanj in potem to zavijte v celofan, ampak ne premočno – seveda pišem sedaj v prenesenem pomenu, če me razumete. Vsega kaj mislite ...
Po izdaji svoje prve knjige lani v avgustu so me mnogi spraševali, ali bom začela pisati svojo drugo knjigo in moj prvi odgovor je bil - seveda ne. Po nekaj mesecih sem začela razmišljati o tem, razmišljala sem mesec, mogoče dva, dokler nisem začela pisati … Nekako sem želela napisati hudomušno in lahkotno knjigo o vsem, kar se mi je zgodilo v življenju, pri opravljanju svojega poklica … In v takšnem duhu sem tudi začela svojo zgodbo. Potem je prišlo obdobje korone, ki kar ni nehalo ...
Ko me je zbil električni skiro, sem najprej pomislila, da se - hvala bogu – to ni zgodilo otroku … V delčku sekunde sem preverila svoje stanje, ugotovila sem, da so vse okončine cele in da lahko hodim in sem prisebna. Se pravi, nimam pretresa možganov. Po vsem telesu sem imela odtrgnine in praske, izgledalo je zelo neprivlačno, ampak po takem padcu je to bila dejansko sreča. Rešil me je moj veliki nahrbtnik, ki je ublažil moč udarca, ko se je moški na električnem skiroju zaletel in ...
Včeraj na velikem evrovizijskem spektaklu je slavila Ukrajina s skladbo Stefania v izvedbi Kaluš Orkestra. Pevec je posvetil pesem vsem mamam, ki pošiljajo svoje otroke v vojno. Na koncu svojega nastopa so rekli Slava Ukrajini! V finalnem nastopu so nagovorili občinstvo, da naj pomaga Mariupolu in tovarni Azovstal, kje se še nahajajo ukrajinski vojaki in mogoče celo civilisti, in katerim preprečujejo izhod okupatorji iz Rusije. A veste, da je tovarna Azovstal dolga kar dvanajst kilometrov ...
Nikoli nisem bila tolikokrat v cerkvi kot letos. V Evangeličanski cerkvi nisem bila do zdaj niti enkrat. V tem času so ravno predstavniki te cerkve že tretjič povabili Ukrajince na druženje na materinsko nedeljo. V cerkvi vlada zelo sproščeno vzdušje, maša poteka hitro, ljudje lahko ploskajo in na splošno so bolj živahni in veseli.Danes po deveti uri smo se odpravili z avtobusne postaje Ljutomer proti Murski Soboti. Pri Evangeličanski cerkvi se nam je pridružilo še nekaj Ukrajink z ...
Ljudje so se naveličali … Naveličali so se vojne, naveličali so se pomagat drugim. Saj to je razumljivo, nič ne gre v nedogled. Prvič, ko smo zbirali humanitarno pomoč, je bilo stvari za dva kombija, potem vedno manj … Sedaj pošiljam že peti kombi v Ukrajino, večinoma samo z oblačili, hrane smo zbrali samo za dve škatli. Klicala sem na Rdeči križ, Karitas, klicala sem nekatere privatnike, da bi nam pomagali. Nekateri so se odzvali, drugi ne …Vojna še vedno traja. Ljudje v Ukrajini ...
Dogodki se vrstijo…Ne štejem več koliko krat sem bila na televiziji: TV SLO 1, POP TV, Planet TV…Ne štejem več, koliko krat sem dala izjave za časopise: Vestnik, Nedeljski dnevnik, Slovenske Novice, Domovina, spletne portale siol. net, iskreni.net. Ne spomnim se točno, koliko krat sem nastopala na Radiu Maxi, Radiu Murski val, Radiu Slovenija in Radiu Ognjišče…To sem sedaj napisala zgolj iz razloga, da sama ne pozabim vsega in niti slučajno ne iz potrebe, da bi se s tem hvalila. Nisem ...